Turna smuka s Špika

Jaka me sredi tedna kontaktira, če sem zainteresiran, da se mu pridružim pri turni smuki s Špika. V času, ko se je v dolini že začela pomlad, mi je reči pritrdilni “Ja” sicer kar nekoliko težko, saj prvi pomladanski dnevi kar kličejo po toplem Kamnitniku in hladnem pivu nekje na sončku… Dan poprej (ne boste verjeli, nekje na pivu na sončku) se izletu pridruži še Polona, in v nedeljo ob ne pretirano zgodnji uri (ob 6-h iz Škofje Loke) štartamo proti Kranjski gori. Mislili smo iti že sredi noči, uro in pol prej, pa je Jaka (zelo modro, kot se je kasneje izkazalo) zvečer predlagal, da...
Continue reading...

Obračanje v Vikijevi sveči

Na Jezerskem se nahaja prelep tekoči vodni smrkelj, ki v večino zimah ob ustreznih (negativnih) temperaturah spremeni agregatno stanje v nekaj trdega. Plezalsko izročilo nam za izvor imena slapu – Vikijeva sveča (WI4+, 150m) – ponudi precej znano prigodo, da sta jo po prvenstvenem vzponu leta 1981 po Vikiju Grošlju poimenovala njegova soplezalca, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Viki je bojda težje dele plezal kot drugi, in Nejc je hudomušno predlagal, naj ima slap potemtakem vsaj v imenu njegovo ime… Ta zgodovinski slap sem imel željo preplezati že nekaj časa, a bo žal potrebno počakati na naslednjo zimo… No, tega na parkirišču nad Planšarskim jezerom...
Continue reading...

Turna smuka in ledno plezanje v Lüsensu

Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening. Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali...
Continue reading...

Led v Pinnistalu

V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno...
Continue reading...

Plezanje slapov v Pitztalu

V začetku februarja se med trumami sestankov, nadur, stresa in načetih živcev kot upanje v temi nad nas prikrade Prešernov dan – na srečo me na to dejstvo spomni truma hribovskih kolegov, saj sem sam na ta častitljivi praznik našega največjega pesnika popolnoma pozabil! Ponudi se ideja, da si z enim dnevom dopusta “priigramo” štiridnevni podaljšan vikend, in kaj kmalu se začnejo vrstiti ideje, kam bi bruhnili? Nazadnje z Matevžem izglasujeva Avstrijo – okolico mesta Innsbruck. Obadva imava namreč že kar malo polno kapo turnih smuk v Sloveniji, in po socialnih omrežjih z vsakodnevnimi “dražečimi” objavami hitro izveva, kje so dobre ledne razmere. Tako se že...
Continue reading...

Po Povnovi grapi na Kočno

Ime pričujočega prispevka bi lahko bilo tudi “Kočna – v iskanju Palavičinija”. Z Evo in Jakom smo namreč imeli v planu vzpon na Kočno po precej nepoznani smeri, poimenovani Palavičini. Ime smeri je povzeto po strmi snežni grapi iz sosednje Avstrije, ki po severni steni pripelje pod vrh Grossglocknerja – in s takim imenom nedvomno obljublja dobro, strmo pležo po trdem snegu (za razliko od Grossglocknerja je Palavičini v Kočni dolg “pičlih” 150m). Kakorkoli, omenjena smer se nekje proti vrhu Povnove doline odcepi levo. No, kot kaže imam s Kočno nekakšno posebno razmerje, saj nam – tako kot 2 leti nazaj...
Continue reading...

Damoklejev meč

Po neskončnih turnih smukih in zgrešenih priložnostih v snežnih smereh Okrešlja in Jezerskega sem že močno pogrešal zimsko plezanje, in skrajni čas je bil, da si pobliže pogledam kak zaledenel slap. Žal je v trenutni zimi situacija s slapovi precej klavrna, in z Janezom odkrijeva, da nimava veliko izbire – zediniva se, da greva pogledat enega redkih narejenih zaledenelih slapov, Damoklejev meč (WI5-, 250m). Klic gora je že tako nujen, da mi ni problem vzeti dneva dopusta, in v sredo sredi noči štartava iz Škofje Loke proti Belopeškim jezerom. Kolega sta slap plezala nekaj dni poprej, in priporočila sta nama dostop s...
Continue reading...

Turna smuka po dolini za Kopico

Lepo vremensko napoved za nedeljo sem preživel v isti družbi kot dan poprej – z Jakom sva obadva kar pristaša samote, tako da je bila izbira turnosmučarskega izleta kot na dlani – dolina za Kopico, kakopak! Dan začneva ne pretirano zgodaj na kofetu pri Jaku v Železnikih, nato pa se popeljeva čez Soriško planino v Bohinjsko dolino, ter navzgor proti planini Blato. Na srečo ima Jaka 4×4 pogon, in le nekaj serpentin nama zmanjka, da bi se pripeljala do parkirišča za planino Blato. Smučke na noge, in zagrizeva v breg! Že po gozdu naju sem in tja zmrazi mrzel veter, zgoraj –...
Continue reading...

Grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom

V začetku leta so se v stenah nad Jezerskim naredile odlične zimske razmere, in z Jakom sva bila mnenja, da takih stvari človek ne sme zamuditi! Sam sem zadnje čase kar precej velik “ujetnik” vikendov, tako da sva iskala cilj, kjer bi se izognila gužvi – glede na informacije o dobrih razmerah na Jezerskem in nad Okrešljem se nama je tako seznam precej skrčil, tako da se nazadnje odločiva za preizkušeno “klasiko” Ravenske Kočne – Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Smeri ni plezal še nihče od naju, in nekako se tako ali tako nadejava, da bo večino folka tiščalo...
Continue reading...

Smokuški plaz

Matjaž je že nekaj časa govoril, da bi strašansko rad poskusil turno smuko po Smokuškem plazu, najbolj zahodnemu plazu (poleti gre za široko melišče), ki se spušča direktno z vrha Begunjščice navzdol proti izviru Završnice. Za razliko od bolj popularnih sosedov, Centralnega in Šentanskega plazu, ki prav tako omogočata lagoden turnosmučarski spust z grebena Begunjščice, je Smokuški plaz kar malo zapostavljen. Bržkone temu botruje dejstvo, da moraš po “pristanku” pri izviru Završnice zopet narediti nekaj višincev, da prideš nazaj do koče na Zelenici. Vedela sva, da bo snega za smuko dovolj, hkrati pa se je obetal lep vikend, kar je lahko pomenilo samo eno: da bo...
Continue reading...