Narodni park Arthur’s Pass

Po obisku narodnega parka Mt. Cook se je vreme nekoliko poslabšalo, tako da sem 2 dni preždel v majhnem podeželskem mestecu Geraldine. Nato pa se je vreme zopet izboljšalo, in napotil sem se proti zadnji “kljukici”, ki sem jo kanil obiskati: narodnemu parku Arthur’s pass.

IMG_1435.jpg IMG_1446.jpg IMG_1447.jpg IMG_1458.jpg

Arthur’s pass je naravni prehod čez osrednji greben južnih novozelandskih alp in povezuje vzhodno in zahodno obalo. Sam nimam namena prečkati celotnega prelaza, vendar pa se zapeljati v njegovo osrčje in tam preživeti še nekaj dni v gorski kulisi. Prelaz je sicer lociran na skromni višini cca. 800m nadmorske višine, cesta pa večji del poti sledi bolj kot ne ledeniško preoblikovanim dolinam in tako je pravzaprav celo izraz prelaz nekoliko zavajujoč (sam sem pričakoval nekaj v smislu Vršiča, hehe).

IMG_1459.jpg IMG_1462.jpg IMG_1464.jpg IMG_1492.jpg

Kakorkoli – pot samo do najvišje točke prelaza iz doline obsega zajetnih 75km. Po cesti se počasi dvigam in po kakih 20 kilometrih se že znajdem v regiji, ki me je ravno tako zanimala že pred odhodom. Kar naenkrat se znajdem v “dolini”, obkroženi s travnatimi, vendar dodobra izpranimi hribi, tako značilnimi za vzhod Nove Zelandije. Kar je na tej dolini posebno pa je gromozanska količina sivih apnenčastih stolpov in balvanov, ki so razmetani povsod, kamor seže oko. Regija se imenuje Castle Hill in je svetovno znano središče za bolderiranje. Ni mi težko ugotoviti, zakaj. Bolderjev je neomejeno število – kolikor sem se uspel pozanimati, so v času mojega obiska bili “raziskani” 4-je sektorji, vsak od njih pa vsebuje 1500+ problemov. Obstaja vodniček, vendar je ob mojem bivanju stal 70$, tako da sem se ga izognil.

IMG_1508.jpg IMG_1513.jpg IMG_1516.jpg

Sama svetlost Dalai Lama je bojda nekoč dejal, da je Castle Hill središče vesolja. Ne vem, če bi se strinjal, da je to najlepši kraj, ki sem ga kdaj obiskal, je pa vsekakor nekje pri vrhu! Celotna regija je kraška, in prvi dan občudujem številne bolderje, proti popoldnevu pa zavijem še na bližnje parkirišče, kjer se nahaja jama, ki je odprta za obiskovalce. Znak pred jamo mi ne da dobro vedeti, kaj obleči, tako da se nazadnje v jamo zapodim v nizkih gojzarjih, kratkih hlačah, čeladi, polartecu in dveh čelkah (po jamarski tradiciji, eno za rezervo). Jama sledi podvodnemu toku reke 560m in se rahlo vzpenja, nato pa izstopiš nazaj na dnevno svetlobo.

IMG_1533.jpg IMG_1544.jpg IMG_1560.jpg

Že na vstopu v jamo mi je jasno, da bi bila najboljša izbira kar kopalke. Čevlje takoj sezujem (ne vem, ali kiviji kar v gojzarjih hodijo po do pasu globoki vodi) in se bosonog zapodim v jamo, in že takoj mi voda seže do pasu in fino namoči hlače in gate :). Podvodni tok reke je izoblikoval res fantastičen tunel, in dejstvo, da sem sam, dodobra izboljša izkušnjo. Vmes zagledam nekaj, kar naše jame nimajo – na dveh, treh odsekih se nad menoj razteza cela “galaksija” zvezdic; seveda je iluzija lažna, gre za svetleče črve (angl. glowworms), ki so tako značilni za številne novozelandske jame. No, pa sem videl še to čudo, ravno tako neplanirano :). Po izpranih koritih se bosonog nekako prekobacam do izstopa iz podzemlja, kjer je lociran celo manjši slap, vendar se ga da pregoljufati s pomočjo zajle in skob. Celotna izkušnja mi vzame nekih 40 minut, tako da se jo lahko lotijo vsi, ki nimajo klavstrofobije, saj je orientacija v jami najbolj enostavna reč na svetu (slediš toku vode…).

IMG_1579.jpg IMG_1580.jpg IMG_1596.jpg

Prenočim v enem izmed številnih DOC kempov v regiji, naslednji dan pa je čas za bolderje v Castle Hillu. Ta dan se med bolderji nahaja res skromno število plezalcev, tako da plezam kar sam. Enkrat in edinkrat na popotovanju iz avta izvlečem plezalke :). Ker nimam vodnička, pa tudi crashpada ne, bolderje plezam bolj po “odokativni” oceni. Navkljub dejstvu, da izbiram samo linije, ki menim, da jih lahko splezam, in ki imajo lep pristanek, je problemov kot rečeno neomejeno, in dodobra me zaposlijo za večino dneva. Hecno je, da je ogromno problemov relativno ne-zlizanih, sem in tja pa nato naletiš na kakšnega, ki te spomni na lušte Preddvora.. :). Sicer pa prevladuje relativno tehnična plezarija, ogromno je stopanja v plati in klocov.

IMG_1600.jpg IMG_1606.jpg IMG_1616.jpg

Ker že skoraj 2 meseca, odkar sem na poti, nisem plezal, me blazinice hitro izdajo, in zvečer sem dodobra zriban, kot že dolgo ne. Zapeljem se do majhne vasice po imenu Arthur’s Pass, ki se nahaja le nekaj kilometrov pod najnižko točko “prelaza”, in tam prespim noč. Sledeči dan je bila napoved najlepša, in za cilj si izberem dobro poimenovan Avalanche Peak (1833m), po mnenju mnogih najlepši enodnevni izlet na južnem otoku Nove Zelandije. Na vrhu se znajdem daleč pred postavljeno časovno oceno 4 ur, pa se mi sploh ne mudi. Pot je taka, kot so pogosto poti v naših gorah – direktno navzgor, sprva po gmajni, nato pa po travnatih grebenih. Zopet sem izbral idealen dan, in že ob 10 zjutraj me sonce veselo pozdravi, ko se prebijem nad gozdno mejo.

IMG_1620.jpg IMG_1668.jpg IMG_1669.jpg

Razgledi so čudoviti, in spet se čudim drugačnosti tukajšnjih gora – sosednji Mt. Rolleston ima navkljub skromni višini 2271m pod seboj ledenik, ki se lesketa v jutranjem soncu. Sicer pa je pot na Avalanche peak čudovita, na koncu preide celo v pravi “scramble” po ozki grebenski razi, ki je iz drobljive črne kamnine. Žal je tega zadnjega, izpostavljenega dela le za 10 minut. Z vrha so razgledi čudoviti, in ker imam še cel dan, se na vrhu kar malo zasedim. Kmalu začnejo kapljati drugi obiskovalci, ki sem jih prehiteval ob poti, in nazadnje z domačinko, dvema nemcema in tremi čehi na vrhu preždimo debele 3 ure. Kaj čmo! Nobenemu se ne mudi nazaj v dolino, ko je pa tukaj tako lepo.

IMG_1688.jpg IMG_1698.jpg IMG_1717.jpg IMG_1739.jpg IMG_1757.jpg IMG_1762.jpg

Naslednjo noč prenočim ravno tako v regiji, in po vstajanju v temi se hitro zapeljem nazaj do Castle Hilla, da posnamem še sončni vzhod, nato pa me cesta končno vodi stran od gora, nazaj v dolino proti zadnji točki mojega potovanja, mestu Christchurch in njegovi okolici…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja