Narodni park Mt Cook

(opozorilo: objava vsebuje neizmerno količino slik Mt. Cooka, šibkejšim odsvetujem ogled)

Med žmurjenjem v Wanaki sem vztrajno spremljal vremensko napoved za narodni park Aoraki/Mt. Cook. Moje potovanje se nekako bliža koncu, in ena stvari, ki sem jih definitivno želel videti, preden zapustim deželo, je visokogorsko osrčje južnih alp, narodni park Mt. Cook z istoimenskim vršacom. No, po nekaj dneh se mi je nasmenhila sreča, saj se je vreme stabiliziralo, in prav zagreto sem zapustil Wanako in se usmeril proti jezeru Pukaki, ki predstavlja vstopno točko za goro Aoraki/Mt. Cook.

IMG_1025.jpg IMG_1026.jpg IMG_1049.jpg

Že ko sem prispel do obal jezera Pukaki, sem ga zagledal. Aoraki v maorščini pomeni “cloud piercer”, in že od daleč me presuni lepota te gore. Navkljub relativno “skromni” nadmorski višini 3754m se gora poganja v višave skromnih 40km stran od morja in je celo leto odeta v leden oklep. Že pogled z obale turkiznega jezera Pukaki, ki je ostanek ledenika Tasman iz ledene dobe, daje gori poseben čar, vožnja proti sami gori pa počasi razodeva ledeniški svet, sredi katerega se Aoraki nahaja. Kmalu dosežem konec jezera in široko dno ledeniške doline, ki me pripelje do znamenitega hotela Hermitage, ki se nahaja v koncu doline s pogledom (če si tam na lep dan) na Mt. Cook.

IMG_1051.jpg IMG_1070.jpg IMG_1076.jpg

Svet okrog mene je povsem izoblikovan s strani ledenikov, in navkljub dejstvu, da sem videl kar nekaj centralnih evropskih Alp, je pokrajina tukaj drugačna; mlajša – vse je bolj grobo, sveže. Posledice taljenja in umikanja ledenikov so tu mnogo bolj prisotne oz. vidne. Takoj se zapodim proti info točki in rezerviram prostor v koči Mueller, kjer kanim preživeti noč. Narodni park Mt. Cook spada, kot rečeno, navkljub skromni višini, med najbolj zahtevna in nevarna pogorja na svetu. Vlažne zračne mase, ki jim lokalci ljubkovalno pravijo “roaring forties”, se začnejo daleč stran med indijskim in južnim oceanom, in neovirano nabirajo vlago na dolgi poti, južno od Avstralije, preden trčijo ob pregrado Nove Zelandije in južnih alp. Zato je tu vreme izredno težko napovedati, in tudi najboljša vremenska napoved zlahka zgreši nenaden preobrat vremena, ko nevihta zajame celotno pogorje v času nekaj ur.

IMG_1077.jpg IMG_1084.jpg IMG_1094.jpg

Zato imajo tu postavljen sistem, da vsak obiskovalec gora mora pustiti svoje cilje in planiran čas povratka na posebno kartico; ko to izpolnim in plačam prenočišče v koči, dobim kartonček, ki ga moram sledeči dan vrniti v info točko oz. vreči v za to namenjen predal. Če mojega listka naslednji dan zvečer ne bo tam, bo aktivirana policija in gorska reševalna služba (SAR = search and rescue team). No, načeloma je koča Mueller najlažji gorniški cilj v regiji in tudi v slabem vremenu ni prevelik zalogaj za nobenega kolikor toliko fit planinca. Je pa v slabem vremenu bolj jalova naložba, saj si direktno v oblaku…

IMG_1095.jpg IMG_1121.jpg IMG_1127.jpg

V zgodnjem popoldnevu štartam na pot; Kyle, američan, ki sva pretekle tedne potovala skupaj, je tu nekaj dni nazaj preživel zadnjo noč na Novi Zelandiji, in mi poslal SMS, da je kočo dosegel po uri in pol hoje. Tako sem imel tiho željo (nekako sva ves čas malo “tekmovala”) doseči njegov čas :). Pa so me kiviji prelisičili! Prvih 700m višine sledim poti do skromnega jezera, poimenovanega Sealy Tarns, in celotnih 700m višine pot sestoji iz neskončnih lesenih stopnic, vsekanih v strme, na gosto poraščene brežine. Pri 200-ti stopnici sem nehal šteti. Tukaj imajo izredno radi stopnice, sam pa raje hodim po strmi poti kot pa po štengah, tako da do jezerca, ki je res skromno, nudi pa lepe razglede na Mt. Cook in ledenik Hooker ter njegovo ledeniško jezero, prisopiham dodobra zadihan.

IMG_1136.jpg IMG_1155.jpg IMG_1172.jpg

Od tu naprej se pot spremeni v “route”, kar pomeni, da je bolj zahtevna, za navigacijo pa ti pomagajo oranžne palice. No, to je pa bolj domač teren :). Zadnjih cca. 400m se tako mnogo hitreje kot po stopnicah vzpenjam po naloženih meliščih, in kar naenkrat se znajdem pred kočo Mueller (1800m). Pogled na uro mi razodene, da sem potreboval uro in 40 minut. Ni kej, Kyle je bil hitrejši :).

IMG_1174.jpg IMG_1195.jpg IMG_1211.jpg

Koča se nahaja na granitnem rebru nasproti gromozanske gore Mt. Sefton (3151m), ki se zaenkrat še skriva med oblaki, in nudi lepe razglede na številne ledenike, ki prekrivajo južno steno le-tega, hkrati pa na drugi strani doline zreš direktno v zahodno steno Mt. Cooka. Z omenjenih ledenikov Mt. Seftona se ves čas prožijo plazovi snega s serakov, ki, zanimivo, ne pojenjajo tudi ponoči, in med spancem sem ničkolikokrat zaslišal bučno grmenje snega, ki se v večnem taljenju usipa čez skalne pragove…

IMG_1217.jpg IMG_1243.jpg IMG_1254.jpg

Navkljub dejstvu, da mi ostane še kar nekaj ur dnevne svetlobe, mi čas hitro mine, saj so razgledi fantastični, v koči je dobra družba, hkrati pa je to prva koča, ki vsebuje kitaro :). S še enim “trubadurjem” iz Izraela in dekletom iz Nizozemske tako hitro oblikujemo “zborček” in v večerni svetlobi prešpilamo nekaj železnih klasik… Kmalu večino ljudi popada v postelje, pokonci ostanejo le še štirje izraelci, ki so si privoščili dobro večerjo, z vinom, pivom in zrezki. Hitro pademo v debato, in povejo mi, da je to njihov zadnji izlet na Novi Zelandiji. Ponudijo mi čaj in me povabijo, da se jim pridružim pri neznani igri s kartami. Tako se zašpilamo vse do pol polnoči, ko se strinjamo, da je čas za spanec.

IMG_1256.jpg IMG_1263.jpg IMG_1278.jpg

Sredi noči me zbudi ječanje zunaj koče, in kmalu razločim glasove enega od Izraelcev. Očitno je bilo piva in vina zvečer preveč, in revež vso tako skrbno pripravljeno večerjo izbruha… Hvala bogu se potem potrudi in lijak dodobra spuca, da zjutraj ne bi še preostali ostali brez teka :).

IMG_1297.jpg IMG_1319.jpg IMG_1320.jpg

Tekom noči se oblaki povsem razkadijo, in sončni vzhod celotna koča pričaka že pokonci. Noro! Vedno imam rad sončne vzhode v visokih gorah… ko za tisto (pre)kratko minuto sončni žarki obarvajo sneg, ledenike in skalo v ognjeno rdečo barvo z modrim nebom za ozadje. In kot bi trenil, se ozračje kar naenkrat ogreje!

IMG_1321.jpg IMG_1333.jpg IMG_1348.jpg

Ker je za cel dan napovedano lepo vreme, že relativno hitro zapustim kočo in se spustim nazaj v dolino. Nato se zapeljem še do druge ledeniške doline, kjer si pogledam ledenik Tasman, ki je najdaljši ledenik na Novi Zelandiji (dolg je cca. 28km), vendar je njegov spodnji del prav grd za oko, saj je led prekrit s skalnim drobirjem. No, ima pa po drugi strani na koncu fantastično ledeniško jezero turkizne barve. Pot me vodi ob ledeniški moreni vse do koče Ball, in sprehoda ne bi ravno priporočal. Sicer me povratni izlet zaposli za dobre 4 ure, vendar niso razgledi s koče Ball nič kaj pretirano lepši kot s parkirišča, pot pa je bolj kot ne horizontalna.

IMG_1353.jpg IMG_1381.jpg IMG_1395.jpg

Sledečo noč prespim v sigurno najlepše lociranem DOC kempu (priznam, sem pristranski!) v deželi, direktno pod ledeniškim jezerom ledenika Hooker. Zjutraj se vreme že pokvari, in Mount Cook se prav hitro skrije za oblaki. Tako obiščem še muzej Edmunda Hillaryja, ki se nahaja ob hotelu Hermitage, in dopoldne uživam v treh filmih o Mt. Cooku, gorskih reševalcih in osvajanju Everesta in življenju Edmunda Hillaryja.