Greben Aonach Eagach

 

Po dnevu res obupnega vremena se nam zopet nasmehne sreča – za četrtek vremenoslovci ponovno obetajo lepše vreme. Ker je nametalo nekaj novega snega, si nismo čisto na jasnem, kam bi ta dan zaradi vprašljivih razmer šli – dokler Miloš ne predlaga grebena Aonach Eagach, ki mu ga je nekaj dni poprej na vrhu Ben Nevisa toplo priporočil poljski sonarodnjak iz Edinburgha. Grebena je za dobrih 5 kilometrov, dviga pa se direktno nad magistralno cesto, ki teče skozi Glen Coe. Takoj smo vsi zagreti, saj se nam je ledeniška dolina Glen Coe ob prihodu na Škotsko s svojo lepoto res vtisnila v spomin!

IMG_4256.jpg IMG_4274.jpg IMG_4279.jpg IMG_4280.jpg IMG_4285.jpg IMG_4288.jpg IMG_4294.jpg IMG_4298.jpg IMG_4300.jpg IMG_4305.jpg

Vožnja nam tokrat vzame nekoliko dlje – dobre pol ure – in ravno, ko se začne daniti, parkiramo avto na parkirišču v sredini ledeniške dolinice, in pričnemo z vzponom. Med vzpenjanjem po razmočeni travi na nasprotni strani občudujemo čudovite razglede na Bidean nam Bian – enega izmed okoliških Munrojev – ki v jutranji svetlobi (alpenglow) izgleda kot pravi Alpski lepotec. Po kake pol ure hoje naprej spustimo dva lokalca, in večino dneva nam v mehkem snegu gazita naprej (dokler jih proti koncu grebena ne prehitimo, ker se v zahtevnejšem terenu gibata zelo počasi).

IMG_4306.jpg IMG_4314.jpg IMG_4319.jpg IMG_4320.jpg IMG_4323.jpg IMG_4326.jpg IMG_4341.jpg IMG_4343.jpg IMG_4351.jpg IMG_4353.jpg

Kmalu dosežemo prvi vrh grebena, in ker pot naprej izgleda bolj zahtevna, se napravimo v plezalno opremo. Ko nadaljujemo z grebenom, nas takoj presenetita dva zoprna sestopa – sicer bi se cel greben dalo splezati tudi navzdol, vendar so razmere neugodne: skala, čez pa 30cm mehkega snega – tako da je spust po vrvi povsem logična odločitev. Greben nato zopet postane lažji, in vsem igra srce, ko se naokrog v sončnem vremenu lesketajo beli vršaci, daleč pred nami pa vidimo Atlantski ocean. Ni kaj, dolina Glen Coe je pozimi res lepotica!

IMG_4355.jpg IMG_4357.jpg IMG_4362.jpg IMG_4367.jpg IMG_4368.jpg IMG_4373.jpg IMG_4376.jpg IMG_4378.jpg IMG_4381.jpg IMG_4382.jpg

Nekje na sredini grebena postane plezanje zopet bolj zahtevno, in gre za najlepši del ture – na severnih straneh nam uspe najti še nekaj škripavčka, po drugih straneh pa poplezavamo v prijetnem, ne pretežkem miks plezanju. Nekje tukaj prehitimo naša lokalna sotrpina, saj se v težjem terenu gibljeta res počasi. Še spust po vrvi, in čaka nas vzpon na zadnji Munro v grebenu, ki ga dosežemo v vedno slabšem vremenu. Na srečo le-to zdrži toliko časa, da po vedno bolj razmočeni in blatni poti sestopimo nazaj v dolino. Kaj pa zdaj? Ja, štop pa upanje, da nam bo kdo ustavil. Sreča je na naši strani, saj se nas po nekaj minutah usmilita ameriška turista v avtodomu, ki Miloša zategneta nazaj do avta, in kot bi trenil je mimo še en dan čudovite Škotske. Upam, da slike povedo več – dan je bil res enkraten, sploh za dane snežne (ne)razmere.

IMG_4384.jpg IMG_4387.jpg IMG_4393.jpg IMG_4397.jpg IMG_4400.jpg IMG_4402.jpg IMG_4403.jpg IMG_4408.jpg IMG_4412.jpg