Plezanje po zaledenelem slapu Peričnik

Za petek sva se z Evo zmenila za ledno plezanje, in vse je teklo kot po maslu – dopust je bil najavljen, napoved je bila do -15 stopinj Celzija v dolini, sam pa sem tudi v glavi začel naštevati slapove, ki so letos odlično narejeni, pa bi jih šla lahko plezat – od Zajzere, Trente, Zadnje Trente pa do Tamarja. Fast-forward v torek zvečer, ko z Mihom v soju čelk odplezava Luciferja, in kar naenkrat je baje v igri za petek eden najbolj znanih slapov pri nas – Peričnik (WI5). Seveda sem slišal, da je slap dobro narejen, saj ga je splezalo nekaj plezalcev svetovnega kova (Premrl, House, …), nisem pa niti podrazno pomislil, da bi šel to plezat.

IMG_8573.jpg IMG_8576.jpg IMG_8577.jpg IMG_8580.jpg IMG_8583.jpg 20170127_074428.jpg

No, ko se mi ideja par dni tensta v glavi, se sprijaznim z dejstvom, da bi bilo morda slap res fino iti splezati, saj zaledeni do te mere, da je varno splezljiv, precej redko. Bolj me skrbi drugo dejstvo – da sem v življenju plezal šele en slap z oceno WI5, pa še to kot drugi v navezi. Ko se slišimo v četrtek zvečer, je sicer Evina energija nalezljiva, in konec koncev je enkrat potrebno narediti korak naprej in prestopiti cono udobja :). V slap gremo v dveh navezah – jaz in Eva v eni, ter Miha, Matevž in Anže v drugi. Novost zadnjega večera je še dejstvo, da se nam bo pod slapom pridružil Mirko, ki je čisto slučajno slišal, da se odpravljamo v Vrata, pa je želel plezanje ujeti v objektiv kamere. Nam postane vsa scena že kar krepko zabavna, saj smo se cel januar norčevali, kako bomo posneli naš epski vzpon v Lambadi (ki letos sicer sploh ni narejena).

20170127_080924.jpg 20170127_081718.jpg 20170127_083151.jpg IMG_8584.jpg IMG_8594.jpg IMG_8599.jpg

Ko ob 7. zjutraj parkiramo pri koči Peričnik, sta pred nami že 2 avtomobila, v roku 10. minut pa za nami pridrvijo še trije avtomobili. Veseli, da smo nekako ujeli “realno” čakalno vrsto (slap je potrebno plezati zgodaj, preden vanj posveti sonce), se zapodimo pod slap, ki ga že napadata 2 navezi. Ambient je res fantastičen! Kar ne morem verjeti, da planiramo slap preplezati, saj ti vsa pršeča voda, bučno šumenje, ter kot britvica nažagane sveče dajejo tisti prvinski občutek majhnosti… Da sva z Evo čim prej “čez”, se javim, če lahko prvi zaplezam v slap. Čez 15 minut kasneje, ko se pot sprosti, se tako zapodim v strmo svečkasto zaveso. Led je svečkast, nekoliko steklen, vendar sicer odličen, in v lepem plezanju kar kmalu dosežem sredino slapu, kjer me pričaka prečka v desno.

IMG_8602.jpg IMG_8606.jpg IMG_8631.jpg IMG_8635.jpg IMG_8638.jpg IMG_8649.jpg

Prečke v ledu so vedno zabavne, si mislim, ko otresam roke kot zmešan, saj me je vstopna vertikala kar dodobra našutala v roke. Mislim si, kako me morajo ostali preklinjati, ker imam občutek, da plezam res počasi, in otresam roke na vsakih nekaj gibov. No, treba je zbrati pogum, se umiriti in odplezati dalje. Prečka v resnici ni pretirano težka, saj imaš večino časa dobre poličke za noge, je pa morda nekoliko bolj naporna za glavo, sploh v osrednjem delu, ko pod nogami kar naenkrat zazija praznina in se bližaš debelemu curku vode, ki prši čez steno navzdol v ledni kotel.

IMG_8654.jpg IMG_8662.jpg IMG_8665.jpg 20170127_093602_001.jpg IMG_8667.jpg IMG_8668.jpg

Zadnjih nekaj metrov svečkaste vertikale, preden dosežem udobno polico, kjer uredim sidrišče, je še posebej duhovno (že kar malo katarzično) doživetje, saj me v roke tako navije, da se komaj potegnem čez. Ajaj, bo treba trenirati za izlet na Norveško marca… Vesel, da sem preplezal glavne težave, uredim štant, in Eva počasi pripleza do mene. Tudi njo je kar dobro navilo, je pa res, da je ledne vijake puščala kar v ledu, da ima Matevž (vodilni v drugi navezi) manj dela. Nadaljevanje slapu se po nekaj strmih metrih dodobra položi, in izplezamo na planinsko pot.

20170127_100238.jpg 20170127_101442.jpg IMG_8679.jpg IMG_8692.jpg IMG_8697.jpg 20170127_103809.jpg

Zgornji del slapu nas pričaka z zelo tanko svečo na levi strani, ki je na srečo nekoliko zluknjana s strani predhodnikov, tako da jo z nežnimi dotiki pretentamo, nato pa sledi prečka po ledu v res norem ambientu proti desni, kjer se slap konča, čaka pa nas še nekaj mix (oz, kot bi rekel Matevž, Mah 3) gibov, preden dosežemo gozd.

IMG_8702.jpg IMG_8704.jpg IMG_8712.jpg IMG_8723.jpg IMG_8731.jpg IMG_8733.jpg

Občutki po preplezanem slapu so fenomenalni, in vsi smo na vrhu tako nasmejani in nahajpani, kot že dolgo ne! Motivirane, resne, zrele ideje o tem, da bi šli splezat še kak slap (ura je še rana), kmalu opustimo, in dan se zaključi v obliki potovanja od Firerja, skozi savno pa vse nazaj do Škofjeloške Lunce, kjer Anže nadaljuje pozno v noč (kolega ima rojstni dan), ostali pa švignemo domov regeneritati mišice za nove podvige!

IMG_8736.jpg IMG_8740.jpg IMG_8749.jpg IMG_8751.jpg IMG_8752.jpg

Hvala družbi, da me je zvlekla v ta čudovit slap (in v zabavo druge stopnje!) in za vso noro energijo tega dne :). A day to remember…