Senja – Big Blue

Big Blue (180m, WI4-5) je najbolj očiten (in najlepši) slap nad samotno ribiško vasico Ersfjord. Gre za široko beštijo, ki ponuja kar precej možnih linij vzpona, in opazovalcu je hitro jasno, od kod mu tako ime. Naš dopust na Senji se je bližal koncu, in ker je Miloš omenil, da bi se pridružil ostalim v plezanju nekoliko krajšega slapu, sem Janeza hitro prepričal, da bi bilo vredno iti pogledat v veliko modrino. Vremenska napoved je za dan napovedovala precej jasno vreme in pa nižje temperature, tako da smo se vsi brez pomisleka odločili za plezanje zaledenelih slapov.

IMG_9975.jpg IMG_9976.jpg IMG_9979.jpg IMG_9984.jpg IMG_9992.jpg IMG_9994.jpg

Dostop do slapu v dobrih razmerah verjetno mine v 20 minutah, vendar midva nimava te sreče, in čaka naju več kot 1 ura gaženja po celcu, ki ga je ponekod skoraj do pasu. No ja, sva pa vsaj do začetka slapu primerno ogreta :). Do pod prvega strmejšega dela slapu plezava kar nenavezana, in šele ko se znajdeva pod prvim 50m ledenim trakom, zavrtava v led sidrišče in se naveževa. Janezu pripade prvi raztežaj, ki postreže z lepim plezanjem v ravno pravšnji naklonini, in po 60m pohitim za njim. Da le ni vse preveč kičasto pa poskrbi vreme, saj sonce kaj kmalu nadomesti snežna ploha in veter, ki naju bičata večino vzpona. Posledica je, da na sidriščih drgetava in mahava z rokami kot zmešana, da nama ne zanohta v rokavice…

IMG_0012.jpg 20170318_124346.jpg IMG_0023.jpg IMG_0027.jpg IMG_0029.jpg IMG_0030.jpg

Drugi raztežaj, ki me pričaka, je v večini položen, saj prečkam širšo polico v sredini slapu; verjetno v normalnih razmerah še vseeno plezaš po ledu, vendar je toliko zapadlega snega, da mene čaka bolj kot ne kopanje, dokler ne zaplezam v zadnji, najbolj markanten del slapu, široko, cca. 70m visoko zaveseo. Žal mi hitro zmanjkuje vrvi, tako da uredim neudobno sidrišče in povarujem Janeza. Njemu pripade zadnji, najtežji in najlepši raztežaj slapu – direktno do vrha.

IMG_0039.jpg IMG_0043.jpg IMG_0046.jpg IMG_0052.jpg IMG_0058.jpg IMG_0064.jpg

60m višje se nama samo smeji, saj sva splezala prav simpatičen slap, in pripravljanje abalakovega sidrišča za spust je le potrebna formalnost, ki jo ponoviva še dvakrat, dokler se ne znajdeva nazaj pod slapom. Sestop je lažji, saj ujameva stezico, ki naju v sicer globokem gaženju, vendar brez nepričakovanih jam in lukenj privede nazaj do ceste. Kar malo hecno je sestopiti v derezah in s cepini v rokah do ceste, ob kateri se vije peščena plaža. Janeza itak nič ne more uničiti, mene je pa v slapu kar prezeblo, in avto pomaga, da se nazaj do koče pogrejeva na delovno temperaturo.

20170318_143200.jpg 20170318_143216.jpg 20170318_162355.jpg IMG_0066.jpg IMG_0070.jpg 20170319_083345.jpg

p.s. Spremljevalna glasba:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja