Grebensko prečenje Glocknerwand – Grossglockner

Sredi tedna mi Matic pošlje SMS, če bi šel z njim po grebenu Glocknerwand na Grossglockner. Navkljub dejstvu, da sem letos blazno zmotiviran predvsem za plezanje v skali, že nekaj časa razmišljam, da bi bilo fino zopet iti pogledati v višja gorstva, saj jih že nekaj časa nisem videl. No, v vsakem primeru se takemu vabilu ne reče NE! Po nekaj organizacijskih zapletih (v igri je bil še tretji čan odprave, ki pa je moral udeležbo žal stornirati) se tako z Maticem v soboto zgodaj popoldne odpraviva Avstriji naproti. Vremenska napoved je namreč napovedovala boljše razmere za nedeljo.

IMG_1919.jpg IMG_1920.jpg IMG_1925.jpg IMG_1928.jpg IMG_1933.jpg P7150274.jpg P7150275.jpg

V četrtek se sam pozanimam, če je v koči Studlhutte kaj prostih postelj, saj koča med hribovci slovi po kulinaričnih presežkih, ki zasenčijo marsikatero restavracijo v dolini (kar lahko le potrdim!). No, ker Matica še ni zaneslo v te kraje sem kar precej vztrajno forsiral, da bi noč preživela v koči. Žal se morava obrisati pod nosom, saj so bojda tudi “rezervna” ležišča (oz. notlager) že vsa rezervirana, in ne preostane nama drugega, kot da si nahrbtnike dodatno obteživa s spalkami, podlogo, bivak vrečo in kuhalno robo.

IMG_1946.jpg IMG_1949.jpg IMG_1952.jpg IMG_1953.jpg IMG_1966.jpg IMG_1972.jpg IMG_1974.jpg

Še pri dnevu prispeva do konca ceste v vasici Kals am Grossglockner, in presenečena sva nad količino pločevine na parkirišču. Da je prizor vsaj malo lepši, se v daljavi daleč nad dolino iskri Grossglockner, dobro pa je viden tudi najin planiran greben na levi strani. S kar precej težkimi nahrbtniki tako zagrizeva navkreber, in ravno, ko se dan začne krajšati, prispeva do koče Studlhutte. Preseneti naju močan veter, in v pojemajoči svetlobi začneva iskati primerno mesto, kjer bova preživela noč; zaradi vetra sva nekoliko bolj izbirčna, in kmalu nama v oči pade baraka od tovorne žičnice, ki obeta dobro zavetrje. Ob natančnejši inšpekciji odkrijeva, da notri že vedrita dva hribovca, ki sta si v zavetrju kolibe postavila kar šotor, na srečo pa najdeva še nekaj prostora, kjer lahko tudi sama razgrneva spalki.

IMG_1976.jpg IMG_1979.jpg IMG_1980.jpg IMG_1981.jpg P7160285.jpg IMG_1990.jpg IMG_1991.jpg

Nekoliko naju sicer skrbi moderna kamera (ravno pod njo si urediva “spalnico”), vendar se tolaživa, da ob polni koči verjetno Avstrijci ne bodo ravno kaznovali grešnikov. Za večerjo je na menuju juha z makaroni in panceto, in ko se najeva v škodo, je čas za počitek. Veter celo noč pošteno biča stene kolibe, proti jutru pa se vseeno začne nekoliko umirjati. Budilka naju vrže pokonci že ob 4. uri zjutraj, in dva mrzla sendviča kasneje se okrog 4:30 odpraviva proti Grossglocknerju. Prvi del poti slediva stezi, ki vodi proti grebenu Studlgrat, in pred nama že hodi gručica lučk. Ko jih ujameva, odkrijeva, da so znanci z sokrajanom na čelu – kdo drug bi tako zgodaj krenil na pot če ne kleni Slovenci :). No, ko dosežemo vstop na greben Studlgrat, se naše poti ločijo; z Maticem se naveževa v ledeniško navezo, saj naju čaka prečenje celotne širine ledenika, ki se razprostira pod južnim ostenjem Grossglocknerja in Glocknerwanda.

IMG_1996.jpg IMG_2000.jpg IMG_2005.jpg IMG_2011.jpg P7160294.jpg IMG_2017.jpg IMG_2020.jpg

Ledenik naju hitro preseneti, saj se že po petih minutah meni udre pod nogami, Maticu pa prav tako nekaj za tem. Svež sneg je namreč prekril ožje razpoke, in navigiranje mimo špalten nama vzame kar nekaj časa, razpoke pa so proti koncu ledenika na levi strani resnično grozljive. Čaka naju še gaženje navkreber po precej dolgem snežišču, preden doseževa sedlo Teufelskamp. Nekoliko naju je skrbelo, da bo veter tako močan, da bo oteževal plezanje po grebenu, vendar tudi na sedlu ne presega kritičnih vrednosti. Greben deluje precen zasnežen, zato natakneva dereze, ki jih pravzaprav nato cel dan ne snameva. Odločiva se, da bova plezala “po alpsko”, s kratko razdaljo na vrvi med nama, ter z vmesnim varovanjem (“na štajerca”). Greben začneva plezati ob 7:30, in že v prvem delu sva navdušena, saj je greben na mestih res noro izpostavljen, nudi pa relativno lahko plezarijo, če se le držiš grebenske rezi.

IMG_2025.jpg IMG_2035.jpg P7160302.jpg IMG_0059.jpg IMG_2039.jpg P7160318.jpg IMG_0086.jpg

Na levi lahko vidiva do podna severne stene, ter gromozanski ledenik daleč spodaj, da pa je ambient še lepši, se daleč okrog sosednjih vrhov podijo puhasti oblaki, medtem ko skupina Grossglocknerja ostaja jasna. Kmalu naletiva na prvi abzajl, in le-ti nama nato vzamejo največ časa, saj se je vedno potrebno odvezati, premetati vrv, in se nato po (večinoma kratkih) spustih nazaj navezati. Sicer pa je vmes tudi nekaj res lepih plezalnih mest v skali, nekaj poštenih platk ter delikatnega plezanja navzdol; na srečo je skala taka, da povsod lahko vtikaš metulje. Lahko povem le, da sva se cel dan sekirala, da s seboj nisva imela nekaj frendov #1 BD, saj bi resnično prišli prav za vsako drugo poko!

IMG_2044.jpg P7160324.jpg P7160326.jpg P7160329.jpg P7160330.jpg IMG_0090.jpg P7160334.jpg

No, ko nekaj časa tako plezava po vrhovih grebena Glocknerwand, le doseževa lažji, sneženi svet pod najbolj markantnim stolpom v grebenu – Teufelshornom. Tukaj si privoščiva nekaj malice in pavze, saj pred seboj zagledava navezo treh, ki pleza precej počasi. “Prehiteli” so naju tako, da so z ledenika splezali snežno grapo in tako preskočili daljši del grebena. Ujameva jih ravno, ko plezajo detaljl celotnega grebena, s IV ocenjeno ploščo. Na srečo so prijazni, in spustijo naju mimo. Tukaj sva se 2-3 raztežaje varovala klasično, cug-cug. Resnično lepa, strma, a nič težka plezarija naju pripelje do vrha Teufelshorna, in po še enem abzajlu ter zadnjim žendarjem se znajdeva na sedlu pod SZ grebenom Grossglocknerja (sem se izteče tudi klasična smer severne stene, Mayerlrampe).

IMG_2049.jpg IMG_2057.jpg P7160338.jpg P7160344.jpg P7160345.jpg IMG_0105.jpg P7160352.jpg

“No, zdej sva pa skoraj na vrhu”, si misliva, ko zaplezava v severozahodni greben. Pa sva se pošteno zmotila, saj plezarije še ni konec; greben je kar strm, vsebuje pa tudi nekaj kar zanimivih (vendar lepih!) plezalskih mest v odlični skali. Vseeno je občutek dober, ko veš, da te ne čaka več noben spust po vrvi :). Ob 16:15 tako doseževa vrh Grossglocknerja, in obadva doseževa tisti tipični šok – cel dan sva v samoti plezala greben na 3700m, zdaj pa se drenjava na majhnem vrhu s kupom vodnikov in njihovih klientov. No, vseeno so občutki fenomenalni, in privoščiva si (pre)potreben počitek in malico. Sestop do koče Erzherzog Johan tako mine v drenjanju mimo počasnejših navez (in jeznih vodnikov, ahja…), tam pa Matic prejme zaslužen pir, šofer pa brezalkoholni jabolčnik.

IMG_2071.jpg IMG_2075.jpg IMG_2083.jpg IMG_2088.jpg IMG_2093.jpg IMG_2097.jpg IMG_2101.jpg

V bistvu sem pozabil, kako hiter je sestop z Grossglocknerja – po 2. urah sva od koče nazaj pri avtu, kamor prispeva kar izmučena, tako da si sam ne upam privoščiti piva, ki sva ga prejšnji dan taktično skrila pod avto. Ker je naslednji dan služba, je obrok v dolini precej ekspresen – McDonalds v Lienzu (ki naju precej razočara – no, ne vem, kaj sva pričakovala) – nato pa nadaljujeva z vožnjo do mov. Nekaj čez polnoč tako prispeva nazaj v Škofjo Loko.

IMG_2107.jpg IMG_2111.jpg P7160363.jpg P7160364.jpg P7160371.jpg IMG_2115.jpg

Celotna tura mi bo nedvomno dolgo ostala v spominu, saj je izlet res za bogove – ledenik, kompleksen, 2km dolg greben nad 3700m, nazadnje pa še vzpon na najvišji vrh Vzhodnih Alp. Vsekakor še stopničko lepša tura kot Studlgrat. Tudi Matic je napisal lep svalospev na strani AO Kranj.