Velika Mojstrovka – Kovinarska smer

Na praznični torek sva bila z Maretom zmenjena za plezanje v naših gorah. Ker sva od kolegov slišala dosti hvale in lepih besed, sva se odločila, da obiščeva Kovinarsko smer (V/IV, 400m) v Veliki Mojstrovki. No, slepil bi se, če bi trdil, da tudi udoben dostop in sestop ni pripomogel k izbiri ture. Smer ima sicer nekoliko mešan sloves – veliko ljudi v zgornjih raztežajih zgreši in pleza težje variante, nekateri pa nergajo tudi nad slabo kvaliteto skale.

IMG_2237.jpg IMG_2238.jpg IMG_2243.jpg IMG_2248.jpg IMG_2252.jpg IMG_2254.jpg

Na Vršiču parkirava nekaj pred 7. uro zjutraj, kar je dovolj zgodaj, da dobiva premium parkirno mesto, ne pa dovolj zgodaj, da bi prehitela tudi redarja, ki naju takoj olajša za parkirnino. Pot naju v nastajajočem dnevu v nadaljevanju vodi po meliščih pod stenami Šitne Glave in Male Mojstrovke, dokler se pod nama ne odpre Tamar. Tam izbereva ozko, izpostavljeno stezico (ostanki znamenite poti PP), ki naju po vrtoglavi polici pripelje na melišča pod steno Velike Mojstrovke. Vstop v najino smer se nahaja na vrhu sitnega melišča, in končno zagledava značilen, v levo obrnjen kamin, ki naj bi predstavljal prve tri raztežaje Kovinarske smeri.

IMG_2257.jpg IMG_2267.jpg IMG_2274.jpg IMG_2276.jpg IMG_2277.jpg IMG_2279.jpg

Vzdušje na vstopu je meni po svoje kar neprijetno: omenjena težavna orientacija mi ne daje miru, hkrati pa se ravno pod smerjo spomnim, da se je tukaj mnogo prezgodaj s padcem v steni končalo življenje Vanje Furlana, enega naših največjih alpinističnih upov. No, ko se napraviva in Mare dokonča čik nimava več razloga, da ne začneva s plezanjem. Nenavezana splezava v lopo proti levi pod previsi (levo od kamina), kjer urediva prvo sidrišče. Že v prvih petih metrih smeri naju pričaka bolderski problem, kjer si očitno plezalci pomagajo s prusikom, ki visi iz starega klina. Prekletstvo prvih cugov in neogretost so razlog, da me že po nekaj metrih smeri neprijetno našuta v roke. Ampak detajl splezam prosto, in naprej težavnost postane bolj podobna ocenam iz vodnička – vsaj če si vešč klasišnega tlačenja v kaminih. Celoten prvi raztežaj (skoraj 60m) slediva kaminu, v drugem raztežaju (~30m) pa se le-temu občasno umikava v lažji svet na desni. Tretji raztežaj plezava nekaj časa še navzgor, nato pa se po relativno lahkih policah (II-III) začneva vzpenjati proti desni, dokler po še enem lažjem raztežaju ne doseževa velike kotanje v sredini stene.

IMG_2285.jpg IMG_2288.jpg IMG_2290.jpg IMG_2292.jpg IMG_2297.jpg IMG_2305.jpg

Sledi raztežaj (cca. 30m) naravnost navzgor po stolpu na levi strani, kjer po precej podrti skali (nobenega klina) doseževa nekakšno poličko/vrh stolpa, kjer naju pričaka naslednje urejeno sidrišče. Markota tako dočaka najlepši raztežaj smeri – po polici spleza kakih 8m v levo, nato pa zapleza naravnost navzgor, kjer ga pričaka serija klinov in čudovita, kompaktna skala (V). Raztežaj je res lep, izpostavljen ter bogat z dobrimi prijemi, in ko nasmejan priplezam do Mareta (ki me varuje na sidrišču nad lusko) na levi zagledam tisti znameniti prusik, kjer je “težja varianta” prečnice.

IMG_2308.jpg IMG_2310.jpg IMG_2312.jpg IMG_2316.jpg IMG_2320.jpg IMG_2321.jpg

Ker sva odločena, da smer splezava po originalni varianti, sam splezam še cca. 10m navzgor in šele nato začnem prečiti po vedno bolj očitni polici (ki je tudi ustrezno nabita) proti levi. Svet postaja vse lažji, in še en raztežaj kasneje se znajdeva na gruščnati polici, kjer nama pot navzgor zapira samo še nekakšen širok kamin, v katerem visi od dežja sprana vrv, ki je bojda tam za BASE skakalce, da se spustijo na najino polico. Še krajši raztežaj tu gori, in znajdeva se na sedlu med Malo in Veliko Mojstrovko, kjer nemški par ravno občuduje in fotografira ostenje Velike Mojstrovke.

IMG_2331.jpg IMG_2338.jpg IMG_2342.jpg IMG_2346.jpg IMG_2349.jpg IMG_2353.jpg IMG_2355.jpg

Spodaj na Vršiču je gromozanski vrvež, in na Malo Mojstrovko se kotalijo kolone pohodnikov; tako v miru pomalicava, pospraviva robo in se priključiva v kolone ljudi, ki sestopajo z Vršiča. Vožnja z Vršiča se spremeni v pravi šok, saj potrebujeva z vrha pa do Kranjske Gore zaradi vseh mogočih zastojev in prometnih del debelo uro! Za razliko od tega stresa dan zaključiva res perfektno – v piceriji Maraton dvigneva najini pici, nato pa se v družbi Maretove kolegice, ki zrihta pivo, namestimo ob Pišnici in uživamo v senci in prijetnem hladu…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja