Ojstrica – Herletova smer

Ojstrica (2350m) je gora, ki ne potrebuje posebnega uvoda. Špičasti vršac, ki se na koncu Logarske doline poganja kvišku (iz Ljubljane pa je viden kot najbolj vzhodni vrh v grebenu Kamniško-Savinjskih Alp) je priljubljen pohodniški cilj, med plezalci pa je izredno priljubljena njegova severna stena, ki z “oklepom” belih plošč, ter resno višino (500m+) ponuja izredno zračno plezanje v dobri skali. Savinjci se zadnja leta trudijo obuditi obisk koče na Klemenči jami, ki se nahaja skoraj neposredno pod goro; lani so tako na prijeten poletni večer po zgodovinski Herletovi smeri (več o tem kasneje) nanizali serijo bakel, le-te pa s prihodom noči prižgali, da se je v jasni poletni noči tudi iz doline dobro videlo potek smeri. Seveda ni manjkal žur do jutranjih ur na prej omenjeni koči.

IMG_2429.jpg IMG_2431.jpg IMG_2440.jpg IMG_2444.jpg

Letos smo se omenjenega dogodka kanili udeležiti z Mihom, Blažem, Primožem in Matevžem. Seveda se spodobi, da se prej spleza smer v severni steni, in ker je Herletova smer edina od klasik, ki jih Matevž še ni plezal, se skupinsko odločimo za naskok le-te v kombinaciji dveh navez. Nismo pretirano zgodnji, in šele nekaj čez 6. uro štartamo iz Vodic, nakar nas pot vodi preko Kamnika v Logarsko dolino, kjer nas pri parkingu za Klemenčo jamo pričaka že lep asortiment pločevine. Potiho vsak pri sebi upa, da ne gre ves ta narod plezat v steno, in res bi bilo lahko na količino avtomobilov precej slabše…

IMG_2450.jpg IMG_2458.jpg IMG_2461.jpg IMG_2467.jpg

Po približno uri hoje smo pri koči, in prvič se nam odpre pogled na severno steno. Sam sem res pozitivno presenečen; v Ojstrici namreč še nisem plezal, in za slovenske razmere deluje stena resnično kompaktno (ala Šite). Pot nas nato vodi pod vznožjem Krofičke, dokler ne dosežemo melišč pod steno. V vstopnih raztežajih se že drenja nekaj navez, vendar še vedno upamo, da se jih bo večina odločila za druge smeri (Ogrin-Omersa ter Zmaj ravno tako vstopijo na istem delu kot Herletova smer).

IMG_2473.jpg IMG_2481.jpg IMG_2483.jpg IMG_2493.jpg

Imamo tudi čas, da si na hitro ogledamo potek Herletove smeri (VI+ (V, A1)/IV, 450m). Severna stena Ojstrice je divji labirint belih, navpičnih oz. previsnih plošč, ter številnih polic in ozkih prehodov, in potek smeri lahko dobro slutimo, dejanskih raztežajev pa od spodaj še ne vidimo. Opravimo se v plezalno opremo, le še vrvi pustimo v nahrbtnikih. Prvih nekaj raztežajev po spranih pragovih splezamo kar nenavezani, dokler se naša smer ne odcepi levo po naloženi polici, kjer se pod oranžnim previsom le navežemo.

IMG_2509.jpg IMG_2524.jpg IMG_2536.jpg IMG_2540.jpg IMG_2546.jpg

Medtem, ko na nas sem in tja kapne kaka kapljica vode, Meno sledi predhodni navezi in napelje raztežaj. Miha mu kmalu sledi, nato pa je čas za moje vodstvo (v naši navezi smo trije, in z Blažem si vsak razdeliva polovico smeri). Takoj nas pričaka previsen detajl (V), ki pa ponuja odlično dokomolčno šalco, če jo dosežeš; nato plezamo dva raztežaja po relativno lahkih prehodih/policah proti levi, kjer se naša pot obrne proti desni. Za nami kmalu pripleza starejši avstrijski par (obadva čez 60! – rišpekt!), tako da je na štantih kar živahno :). No ja, včasih čisto paše plezati v umirjenem tempu in debatiranju – sploh zato, ker je smer orientacijsko zelo enostavna (kjerkoli drugje bi bilo plezanje mnogo težje!), opreme pa je v njej tudi več kot dovolj.

IMG_2557.jpg IMG_2567.jpg IMG_2569.jpg IMG_2571.jpg IMG_2577.jpg

Po zanimivi prečki po votlinah proti desni nas čaka še en raztežaj navzgor po razčlenjeni beli steni, ter še en raztežaj po kaminu, in že stojimo pod super-znano Herletovo prečko. Prvi v prečko zagrize Meno, in ko elegantno prosto spleza prečko, ga pod sidriščem pričaka še nekaj nekoliko bolj delikatnih “elvis” gibov. Miha mu kmalu sledi, v naši navezi pa ta čast doleti Blaža. Prečka je res fantastična, saj ti med nogami zazija vsa veličina Ojstričine stene, hkrati pa je v prečki toliko robe (med njo tudi prvi svedrovec v naših hribih), da bi tudi padec bil povsem varen. Vsi prečko splezamo prosto, se nam je pa vsem zdela žmula s slabimi grifi pod sidriščem dejanski detajl raztežaja.

IMG_2578.jpg IMG_2580.jpg IMG_2590.jpg IMG_2605.jpg IMG_2615.jpg

Zgornji del smeri se nam je vsem zdel najlepši. Po Herletovi prečki nas čaka še en raztežaj prečke v levo, nato pa zaplezamo navzgor. Po izredno kompaktni beli kamnini po raztežaju dosežemo dno kamina, ki je prav tako en lepših, kar sem jih srečal v naših hribih. Le-ta je zadnje mesto smeri, saj se le-ta izteže v naložen vršni svet, od koder je še kakih 30m do markirane planinske poti.

IMG_2616.jpg IMG_2621.jpg IMG_2630.jpg IMG_2633.jpg IMG_2640.jpg

Smer smo plezali 7 ur, vendar je bilo v smeri kar nekaj zastojev na sidriščih, pa nihče ni ravno dirkal. Ker je vreme zdržalo brez napovedanih neviht, se nič ne sekiramo, in v lagodnem sestopu, ki se še kar vleče, prispemo v kočo na Klemenčo jamo primerno žejni in lačni :). Zabava se šele pripravlja, v Ojstrici pa z mrakom zagledamo ognjeno linijo bakel, ki je letos še toliko bolj na mestu, saj so Savinjci osvetlili Spominsko smer Iva Reye, ki pa je v alpinističnih krogih bolj znana pod imenom Zmaj.

IMG_20170826_141316.jpg IMG_2648.jpg IMG_2650.jpg IMG_2658.jpg IMG_2663.jpg

Sam moram zabavo in kolege žal predhodno zapustiti, saj sem za naslednji dan zmenjen za plezanje nad Jezerskim. Tako po piru, pasulju in štrudlu v soju čelke oddirkam navzdol in s prihodom noči sem pri avtu. Še zadnjič se poslovim od ognjenega zmaja, ki za mojim hrbtom sije nad celotno Logarsko dolino, ter se z avtom preko Pavličevega sedla “prestavim” na parkirišče pod Češko kočo. Še 15 minut, da si v avtu naštimam posteljo, in pred 11. zvečer me že odreže kot keks.