Tomažev steber v Grintovcu

Zdi se mi, da komaj zaprem oči, ko me že zbudi budilka na telefonu. Hiter dotik razkrije, da je ura 4:30 zjutraj. Ko si na glavo namestim čelko, se počasi skobacam iz spalke in nase navlečem še nekoliko prešvicana oblačila od prejšnjega dne. Ker sem si za vikend pripravil kak sendvič preveč, vzamem enega iz vrečke in ga začnem navkljub pomanjkanju apetita žvečiti. Z Maretom sem zmenjen, da se dobiva pri Češki koči ob 6. zjutraj, in gorenjske korenine mi narekujejo, da zajtrk vase rajši stlačim v dolini… Na srečo sem si prejšnji večer že pripravil nahrbtnik, tako da po “zajtrku” kaj kmalu začnem s hojo v breg. Počasi se začne delati dan, in ko dosežem tisto dolgo prečenje proti Češki koči, ugasnem čelko in uživam v nastajajočem jutru. Do Češke koče prikrevsam nekaj čez 6. uro zjutraj, in Mareta in druščino zasačim, ko ravno začenjajo z zajtrkom.

IMG_2665.jpg IMG_2667.jpg IMG_2669.jpg

Ker ravno naročajo kofe, se jim pridružim, in mine še ena ura, preden sva z Maretom nared za pot naprej; ostali kolegi se odločijo, da se bodo povzpeli na Rinke, tako da se naše poti že pri koči ločijo – oni zavijejo v smer Ledin, midva pa proti Mlinarskemu sedlu. Dostop od Češke koče je kar prijeten, in v dobri uri sva pod vstopom v smer. Tomažev steber (VI-/V, 350m) vstopi v Grintovčev steber na desni strani, nato pa počasi preči proti levi, dokler na vrh stebra ne izplezaš direktno po centralni liniji. Za smer sva slišala veliko hvale, tako da se obadva kar veseliva plezarije.

IMG_2671.jpg IMG_2674.jpg IMG_2677.jpg IMG_2680.jpg

V spodnjem delu naju smer (še) ne navduši preveč. Prvi raztežaj naju popelje po ploščah in še kar podrtem svetu do vstopa v kamin; tega je morda 20m, nato pa po zelenjavi prečiva v levo ter ujameva zajedo, ki se vije proti desni in kjer se sam trudim iz pokline iztakniti zelenega frenda, dokler mi Mare ne pove, da je bil že tam :). Tretji raztežaj naju po lažjem svetu pripelje do kotanje pod vršnim delom stebra. Znajdem se v vodstvu, in smer vzpona direktno navzgor po stebru mi ne diši preveč (beri: izgleda podrto); tako rajši splezam očitno zajedo levo od širokih plošč (kakih 10m desno od pravilnega poteka smeri, kot sem razbral kasneje). Na vrhu zajede dodam obstoječemu klinu še svojega in povarujem Mareta, ki ga čaka prečka (cca. 5m) v levo na sam raz stebra. Nesigurnost – ali sva prav ali ne – kmalu zamenjajo Maretovi vzkliki navdušenja, kako dobra plezarija se je skrivala za vogalom.

IMG_2688.jpg IMG_2695.jpg IMG_2698.jpg IMG_2700.jpg

Očitno sva nazaj v smeri! Komaj čakam, da Mare uredi sidrišče, in res me kmalu pričaka čudovito plezanje po izpostavljenem razu. Marko uredi sidrišče pod nekakšno izstopno zajedo, ki jo premagam s pomočjo klasične razkoračne tehnike. Noro! Po ploščah splezam levo do raza stebra, kjer se mi kar naenkrat odpre pogled na zadnji raztežaj originalne smeri Grintovčev steber. Mareta tako čaka lažji cug do izstopne zajede, ki nedvomno predstavlja vrhunec Tomaževaga stebra. Dobra skala, izpostavljenost in ziheraška količina klinov, kaj bi še človek lahko želel? Po tem ko premagava detajl smeri, se po polovici raztežaja lažjega plezanja kar naenkrat znajdeva na vrhu Grintovčevega stebra.

IMG_2703.jpg IMG_2709.jpg IMG_2711.jpg IMG_2715.jpg

Na vrhu itak sledi čikpavza in analiza smeri: Maretu takoj pripomnim, da je to do zdaj najlepša Zaplotnikova smer, kar sem jih plezal, pa tudi najlepša skalna smer nad Jezerskim, kar sem jih obiskal. Ker je Mare imel nedavno rojstni dan, se nama nekoliko mudi nazaj v dolino, in pri sestopu po našodranih policah nazaj do zavarovane poti se nama pripeti huda nepazljivost, saj sproživa nekaj kamenja. Nevedoč, da je spodaj naveza, ki je prav tako plezala v Grintovčevem stebru, šele med tednom izveva, da so skale zadele plezalca pod nama – na srečo brez trajnejših poškodb.

IMG_2717.jpg IMG_2720.jpg IMG_2725.jpg IMG_2727.jpg

Planinsko pot z Mlinarskega sedla doseževa – kot da bi se zmenili – v istem času kot kolegi, ki so naredili krog mimo bivaka pod Grintovcem. Tako skupaj sestopimo do Češke koče, kjer si privoščimo še en pir, nekateri pa tudi malico. Nekaj časa debatiramo tudi s kolegoma iz AO Kranj, ki sta plezala smer Ekar-Jamnik v Dolški škrbini, nato pa je nazadnje le čas za sestop v dolino.

IMG_2731.jpg IMG_2734.jpg IMG_2743.jpg IMG_2744.jpg

V bistvu sem celo poletje čakal na tako odlično izkoriščen vikend, in kar škoda, da sem ga dobil šele proti koncu sezone… Tomažev steber pa res priporočam! Kot je rekel kolega, “če bi bila ta smer v Miheliču, bi bila v njej non-stop gužva”.