Severovzhodni greben Vrtače

Severovzhodni greben Vrtače (III-II, 150m) je ena tistih smeri, ki sem jih spoznal že davnega leta 2011, ko sem se šele začenjal ukvarjati z alpinizmom. Takrat je predstavljala primeren zalogaj za nadebudnega pripravnika. No, leta so minevala, za smer pa si nikdar nisem vzel časa, saj sem jo vedno bolj dajal tja nekam “v backup”, ko ne bo razmer oz. za kakšen deževen vikend ob koncu sezone. Trenutna vremenska situacija – novozapadli sneg, ki zaradi slabe podlage še ne ponuja kakovostnih smučarskih oz. plezalnih razmer – mi je dala misliti, da bi morda SV greben Vrtače vseeno bil za splezat. Naivno sem celo upal, da bomo naleteli na ugodne zimske razmere in predelan sneg. Kaj malo sem vedel, kakšna epopeja nas je v resnici čakala :).

IMG_3915.jpg IMG_3917.jpg IMG_3920.jpg IMG_3923.jpg

Tokratna partnerja v zločinu sta bila Matevž in Eva, in zgolj izkušnjam prekaljenega mačka Matevža se imamo vsi trije za zahvaliti, da na Zelenico pridrvimo s turnimi smučmi (in krpljami). Navkljub temu, da s ceste zakorakamo v povsem travnati prvi klanec, višje gori kmalu dosežemo dovolj snega, da z Matevžem skočiva na smuči. Gaz nas usmerja kako uro naprej od Zelenice, nato pa se le-ta obrne, in sami nadaljujemo z iskanjem najboljših prehodov proti krnici Suho ruševje, ki se nahaja med Vrtačo, Palcem in Zelenjakom. V družbi še nekaj pešakov in (pre)hitrega turnega smučarja po 3 urah dosežemo zatrep, in pod velikim balvanom na dnu krnice je končno čas za malico. Medtem, ko žvečimo sendviče in nas sonce končno začne greti (prej se je skrivalo za oblaki), se preobujemo v zimske gojzarje in nase navlečemo vso plezalno kramo.

IMG_3925.jpg IMG_3926.jpg IMG_3931.jpg IMG_3936.jpg IMG_3939.jpg

Od daleč izgledajo razmere kar dobre, saj se po steni Vrtače spušča kar nekaj snežnih trakov. No, ko prispemo na majhno sedelce, kjer je vstop v smer, nam je dokončno jasno, da je sneg v celoti nepredelan. Žreb me določi za vodstvo, in kar radostno se zapodim v vstopno gredino. Le-ta ponuja kar prijetno plezarijo, in navkljub zoprnemu čiščenju snega in praskanju z derezami po skali začnem kar uživati v plezanju. Više gori se situacija sicer precej obrne, in kmalu je potrebno splezati zoprn platast detajl, nakar se svet izdatno položi. Po kakih 65m plezanja dosežem veliko skalo na grebenu, kjer uredim sidrišče. Pogled navzgor razkriva precejšnje težave, kar strmo (sicer razčlenjeno) steno – v dobrih razmerah prava poslastica, v prhkem snegu pa…

IMG_3941.jpg IMG_3943.jpg IMG_3944.jpg IMG_3947.jpg

Matevž in Eva sta kmalu za mano, in strinjamo se, da poskusim splezati naslednji raztežaj, če pa ne bo šlo, bomo pa opravili spust po vrvi nazaj dol v krnico. Raztežaj se takoj začne z nekaj zoprnimi gibi, težavnost pa se višje gori še nekoliko stopnjuje, ampak na srečo smo vzeli dovolj tehnične robe, da se primerno varujem in v skalo vtikam zatiče ter zabijam kline. Na vrhu težav uredim sidrišče, in v glavi si že mislim: “zdaj pa valda more biti samo še malo šodra do vrha”; splezali smo namreč že dva polna raztežaja, smer pa je po informacijah baje dolga 150m.

IMG_3948.jpg IMG_3950.jpg IMG_3953.jpg 23760276_10159582882895048_1853213601_o.jpg

Kot je pri teh rečeh ponavadi, smo delali račun brez krčmarja. Težav seveda še ni konec, in v naslednjem raztežaju sem prepričan, da bomo morali obračati, saj pred menoj zazija monoliten, zaradi velike naklonine povsem kopen stolp. Na srečo s prečko v levo odkrijem lažji svet, ki nas po sicer precej zoprnem kaminu pripelje na vrh stolpa. Naslednji raztežaj zahteva od mene vso mirnost in zbranost, saj pot navzgor vodi po široki poklini; že prehod vanjo je delikaten, potem pa je potrebno cepin zatikati za razčlembe v njej, da se pregoljufam na vrh. Na vrhu pokline se sicer svet končno položi, in navdušeno zakričim sotrpinoma spodaj na sidrišču, da smo končno ven iz težav.

23757577_10159582882860048_815226640_o.jpg IMG_3962.jpg IMG_3966.jpg 23768944_10159582882760048_1124106475_o.jpg 23732560_10159582882530048_1189336714_o.jpg

Še vedno nas čakajo tri polne dolžine vrvi hoje po grebenu – ki pa je v primerjavi s prejšnjim plezanjem mačji kašelj. Medtem, ko dan počasi umira, se varujemo še preostanek grebena, in po 6 urah plezanja končno stojimo na avstrijskem vrhu Vrtače in za las ujamemo zadnje sončne žarke, ko zahajajo nad oddaljenimi Julijci.

IMG_3969.jpg IMG_3973.jpg IMG_3976.jpg IMG_3982.jpg

V pojenjajoči svetlobi si na čelade namontiramo čelke, v usta zbašemo nekaj čokolade, nato pa oddrvimo proti Y grapi, po kateri kanimo sestopiti. Čez 10 minut je vsenaokrog že trda tema. Zadnja uganka, skalni skok v grapi, je razrešena, ko v skali na desni strani grape (gledano navzdol) zagledamo svedrovec in urejeno sidrišče za spust po vrvi. Brez kakih pomislekov zvežemo obe vrvi, in 60m nižje smo v spodnjem, zasneženem delu grape, po kateri se brez težav spustimo nazaj do balvana, kjer smo pustili smuči.

IMG_3988.jpg IMG_3996.jpg IMG_4005.jpg IMG_4010.jpg IMG_4014.jpg

Tudi nočna smuka nazaj do Ljubelja je seveda prigoda zase. Predvsem trpi Eva, ki je na boardu, in mora le-tega večkrat nositi, ker je pot pogosto vodoravna. V temi se trudimo slediti špuram predhodnikov, in Matevž nas suvereno pripelje do smučišča na Zelenici. Zaposli nas še zadnja strmina, nato pa juhej! Čaka nas le še spust proti Ljubelju, kamor prispemo okrog 9. ure zvečer, dodobra izmučeni in izžeti. Pa vendar – bogatejši za eno precej intenzivno hribovsko izkušnjo, ki je imela vse glavne sestavine kompleksne ture: negotovost, tehnično plezanje, dolg dostop in sestop, pa tudi obilo smeha in zabave v dobri družbi.