Damoklejev meč

Po neskončnih turnih smukih in zgrešenih priložnostih v snežnih smereh Okrešlja in Jezerskega sem že močno pogrešal zimsko plezanje, in skrajni čas je bil, da si pobliže pogledam kak zaledenel slap. Žal je v trenutni zimi situacija s slapovi precej klavrna, in z Janezom odkrijeva, da nimava veliko izbire – zediniva se, da greva pogledat enega redkih narejenih zaledenelih slapov, Damoklejev meč (WI5-, 250m). Klic gora je že tako nujen, da mi ni problem vzeti dneva dopusta, in v sredo sredi noči štartava iz Škofje Loke proti Belopeškim jezerom.

IMG_4287.jpg IMG_4288.jpg IMG_4290.jpg IMG_4291.jpg

Kolega sta slap plezala nekaj dni poprej, in priporočila sta nama dostop s turnimi smučmi. Tako še v trdi temi začneva z vzponom po dolgem travniku, ki se nazadnje izteče v redek gozd, kjer se začneva postopoma vzpenjati proti Travniku. Ko se začne delati dan, ravno začneva z zadnjo – pošteno – strmino, snežiščem/grapo, v katero se iztekajo številčni zaledeneli smrklji. Slap Damoklejev meč nima po naključju takega imena – sam slap poteka po koluarju, nad katerim se bohoti gromozanska visokostoječa sveča, in ko plezaš zgornje raztežaje smeri, ti sveča visi naravnost nad glavo kot sloviti Damoklejev meč. Vsekakor je slap priporočljivo plezati, ko so temperature pod lediščem, ne samo zaradi objektivne varnosti, temveč tudi zaradi samega občutka, ki je pod svečo res precej neprijeten.

IMG_4297.jpg IMG_4299.jpg IMG_4300.jpg IMG_4302.jpg IMG_4306.jpg

Rana ura se je obrestovala, saj sva v slapu prva, in v miru se preobujeva v zimske čevlje in plezalno opremo ter popijeva nekaj čaja, preden je čas za plezanje. Žreb določi Janeza za prvi raztežaj, in ko 60m vrvi kasneje zaslišim klic “Varujem”, se radostno zapodim v prvi led v sezoni! Slap Damoklejev meč bi zlahka poimenoval slap podcenjevanja – na dostopu nama je prvi raztežaj deloval izrazito na noter, toda zdaj, ko ga plezam, hitro odkrijem, da je pošteno pokonci. V prvi vertikali sem tako hitro prisiljen, da ponovim malo šolo lednega plezanja.

IMG_4310.jpg IMG_4311.jpg IMG_4313.jpg

Slap se nad Janezovim sidriščem izrazito položi, in dva ledno-snežna raztežaja splezava, kot bi trenil, nato pa naju pričakata še zadnje dva raztežaja slapu. Tokrat je vrsta na meni, da plezam naprej, in že s sidrišča (sidrišča so navrtana!) vidim, da bo raztežaj moker kot joj, in si preventivno zaviham kapuco čez čelado. No, že po prvih nekaj metrih vertikale se sprašujem, če kapuca sploh kaj pomaga, saj je izkušnja bolj podobna kanjoningu kot pa lednemu plezanju. Voda se hitro prebije čez moja oblačila (to je ta gore-tex!) in čevlje, ter med zamahi cepina malodušno čutim curke vode, kako mi počasi tečejo ob telesu navzdol vse do čevljev.

IMG_4319.jpg IMG_4322.jpg IMG_4324.jpg IMG_4326.jpg

Upajoč, da se izognem tuširanju, zaplezam bolj proti levi, in nagrajen sem z nekaj dodatnimi metri vertikale, kjer se moram kar malo pogovoriti sam s sabo, preden nadaljujem. Slaba petica za prvi slap v sezoni, to bo to ja…On the bright side se vsaj tuširanje umiri, in po 60m vrvi uredim sidrišče na počeni sveči nekaj metrov pod “uradnim” koncem smeri. Janez je hitro pri meni, in ko se zediniva, da je čas za abzajl, začudena opaziva, da sva obadva računala drug na drugega, da bo s seboj vzel orodje za izdelavo abalakovih sidrišč! Začetniška napaka… Na srečo ima Janez za pasom star ledni vijak, ki ga brez hudega obotavljanja uporabiva za prvi spust po vrvi. Med abzajlom zdirkava mimo naveze, ki nama sledi in je ravno v najbolj mokrem delu slapu. Naslednji spusti po vrvi tečejo po urejenih, navrtanih sidriščih, in prav kmalu sva nazaj pod slapom, kjer se na vstop pripravlja še ena naveza.

IMG_4329.jpg IMG_4330.jpg IMG_4331.jpg

Srečna, da sva bila v slapu prva, in da je ura še zgodnja, se obujeva v pancarje, nato pa sledi ekspresna smuka nazaj do avta. To pa je sestop! Nekje pri Radovljici se seveda ustaviva še na nujni analizi ture – in soncu – kjer nazdraviva uspešnemu vzponu. Lep slap!