Po Povnovi grapi na Kočno

Ime pričujočega prispevka bi lahko bilo tudi “Kočna – v iskanju Palavičinija”. Z Evo in Jakom smo namreč imeli v planu vzpon na Kočno po precej nepoznani smeri, poimenovani Palavičini. Ime smeri je povzeto po strmi snežni grapi iz sosednje Avstrije, ki po severni steni pripelje pod vrh Grossglocknerja – in s takim imenom nedvomno obljublja dobro, strmo pležo po trdem snegu (za razliko od Grossglocknerja je Palavičini v Kočni dolg “pičlih” 150m). Kakorkoli, omenjena smer se nekje proti vrhu Povnove doline odcepi levo. No, kot kaže imam s Kočno nekakšno posebno razmerje, saj nam – tako kot 2 leti nazaj – omenjenega Palavičinija ni uspelo najti, smo pa navkljub temu imeli enkraten dan, preživet v veliki divjini, popolni samoti ter odličnih snežnih razmerah. Ja, Kočna me vsaj v tem pogledu tudi v drugo ni razočarala.

IMG_4332.jpg IMG_4334.jpg IMG_4335.jpg IMG_4338.jpg IMG_4343.jpg IMG_4348.jpg IMG_4351.jpg

 Še v jutranji temi se zbašemo iz avtomobila v Makekovi Kočni v hladno zimsko realnost. Nekaj časa hodimo proti slapu Čedca, nato pa se usmerimo proti desni v redek gozd, kjer se na srečo navkljub kar obilni snežni odeji pod nogami ne predira preveč. Prav hitro smo iz gozda, in kot naročeno se naredi dan, da lahko brez problema naciljamo smer vzpona: strmo grapo, po kateri se kanimo pregoljufati do vstopa v Povnovo dolino.

IMG_4353.jpg IMG_4358.jpg IMG_4360.jpg IMG_4368.jpg IMG_4370.jpg IMG_4378.jpg IMG_4387.jpg

Pod strmim snežnim skokom nas pričakajo slabe razmere – mehak sneg – in že kar tukaj smo se prisiljeni navezati. Skok je dolg dobrih 30m, in precej večji problem kot s plezanjem imam z iskanjem ustreznih poklin za kline, da uredim sidrišče. 20 minut in tri slabe kline kasneje za mano priplezata Eva in Jaka. Teren se zgoraj položi, in kmalu se razvežemo ter po res redkem gozdu prečimo proti levi. Malo nas skrbi, da bodo take relativno slabe razmere vse do vrha Kočne, toda ko stopimo na spodnje etaže Povnove doline, se vsem prikrije nasmešek na usta. Sneg je trd kot kamen, in pot navzgor obeta resnično enkratne razmere!

IMG_4393.jpg IMG_4394.jpg IMG_4395.jpg IMG_4399.jpg IMG_4400.jpg IMG_4403.jpg IMG_4409.jpg

Po Povnovi dolini vijugamo navzgor levo in desno, iščoč lepe prehode. Že v spodnjem delu ugledamo kratek zaledeneli skok, ki se mu po premisleku izognemo, višje gori pa nas pričaka podobno “mamljiv” snežni skok, ki izgleda naravnost fantastično. Tokrat smo enotni, da se ga popika, in že po prvem zamahu v pristni firn ni nobenemu več žal za odločitev! Še nekoliko više, že v zgornjih etažah doline je čas za malico. Daleč pod nami se razprostira Jezersko, mi pa vedno bolj zmedeno pogledujemo proti – tokrat že precej bližjemu – vrhu Kočne, iščoč slovitega Palavičinija. Primejduš, kje je ta grapa?

IMG_4416.jpg IMG_4418.jpg IMG_4420.jpg IMG_4421.jpg IMG_4422.jpg IMG_4425.jpg IMG_4427.jpg

Povnova dolina se v zgornjem delu zoži v simpatično, ravno prav strmo grapo, za katero gojimo zadnje upe, da se bo iz nje v levo odcepil kak strm snežni trak. No, ko priplezamo do vrha grape in se pred nami zablešči s soncem obsijan Kranj z okolico nam je jasno, da smo Palavičinija nekje zgrešili. Nihče se sicer pretirano ne sekira, saj je na južni strani Kočna obdana v prav pravcati snežni oklep, in Jaka in Eva se ne moreta načuditi zanimivim tvorbam, ki jih je veter v preteklih dneh izklesal iz snega in skale.

IMG_4434.jpg IMG_4439.jpg IMG_4446.jpg IMG_4449.jpg IMG_4450.jpg IMG_4451.jpg

Na soncu je čas za ponovno malico, z Jakom pa, medtem ko se Eva sonči, skočiva še na Kokrsko Kočno. Ker nam prav nič ne diši spust nazaj po Povnovi dolini, izkoristimo skritega aduta – Matevž si je pred dnevi zvil gleženj, in Eva uporabi svoje šarme, da ga hitro prepriča, če nas lahko pride iskat na kmetijo Suhadolnik. Tako se po sestopni grapi spustimo na zasnežena melišča v Dolcah, in prav kmalu smo pri bivaku pod Kočno, kjer že pošteno diši po pomladi. Sonce nas tudi dodobra zažeja, in pred sestopom navzdol v usta stisnemo zadnje kaplje vode in čaja. Sestop nas vodi po strmih travnatih pobočjih pod bivakom, nakar se odločimo, da bomo sledili grapi navzdol do gozdne meje. Sprva je sestop prav prijeten, nato pa nas pričaka v grapi nekaj skokov, od katerih moramo zadnjega poabzajlati. Sama grapa se sicer nato spusti pošteno globoko v gozd, in ko dosežemo pomrznjeno gozdno podlago, smo manj kot 5 minut stran od planinske poti proti Kokrškemu sedlu.

IMG_4452.jpg IMG_4457.jpg IMG_4461.jpg IMG_4463.jpg IMG_4464.jpg IMG_4465.jpg

Veseli, da smo tako enkratno zadeli pot, se spustimo še zadnji kos poti proti Suhadolniku. Ravno, ko prisopihamo na s soncem obsijane travnike na kmetiji Suhadolnik proti nam pripelje bel Passat, in iz njega skoči nasmejan Matevž s 6-packom pira v roki. Tako pošteno židane volje zaključimo enkratno turo v enem lepših koncev Kamniško-Savinjskih Alp, kjer se tudi pri vsej popularnosti alpinizma najde samoto in mir.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja