Balkan climbing trip: Niš

Za prvomajske praznike sem se udeležil svojega prvega bolderskega izleta. Za trip sem se odločil resnično tik pred zdajci, en dan pred odhodom, in se tako pridružil mešani kranjsko-loški ekipi, s katero smo nato preživeli res odklopljen teden v jugovzhodnejših obronkih naše rajnke domovine.

IMG_5169.jpg IMG_5173.jpg IMG_5174.jpg

Izlet se je začel z nočnim štartom iz Škofje Loke, nato pa smo preko Kranja in Ljubljane začeli dolgo pot proti jugu. Naš težko otovorjen kombi je kmalu začel drdrati po neskončni avtocesti proti Beogradu (firmom “Krstic” 😀 ) , in razen Katarine in Bojča smo – kolikor se spomnim – vsi ostali poskušali spati. Jutro smo pričakali s postankom za kofe nekje na Hrvaškem, nato pa nas je kmalu pričakal prvi zastoj na poti – pred hrvaško-srbsko mejo.

IMG_5175.jpg IMG_5183.jpg IMG_5184.jpg

Imeli smo plan preživeti prvih nekaj dni v Nišu in njegovi okolici, tako da na Beograjski obvoznici izberemo odcep proti Nišu; v popoldanskih urah se tako znajdemo že v neposredni bližini mesta, in kakopak, da se izgubimo na dostopu do plezališča. No, kmalu nam uspe ujeti pot, in prvi dan se spoznavamo z različnimi sektorji v kanjonu Jelašničke Klisure. Kanjon je izredno lep, ena taka res mini Paklenica, z eno izrazito razliko – lokalcem naravovarstvo očitno ni samoumevno, in ob cesti in po potoku je na vsakem koraku nakopičeno toliko smeti, da res pokvari vtis o območju.

IMG_5187.jpg IMG_5194.jpg IMG_5206.jpg

Ko parkiramo avto, se hitro zapodimo v stene. Sam hitro pridem do spoznanja, da se v vročini res ne da dobro plezati, in se sprašujem, če je šla frikovska psiha tudi na dopust. Drugi so podobnega mnenja, in kaj kmalu se tako celotna ekipa pridruži Bojanu in Domnu, ki sta si taktično izbrala senčni sektor v bližnji jami – ki pa, kakopak, ponuja samo previsne smeri v rangu sedmic in osmic.

IMG_5213.jpg IMG_5219.jpg IMG_5229.jpg

Vsak se zabava po svoje – Bojan se trudi z longline-om, Domen projektira v neki smeri z oceno 8a, skupina mladih Srbov ima na bližnjem travniku piknik, ostali del naše ekipe pa tudi leži v travi in marljivo vzpodbuja Domna, ki mu nazadnje le uspe splezati smer. Ko se zvečeri, kar na licu mesta skuhamo večerjo, preden se odpeljemo v Niš, kjer nas čaka spanje v hostlu.

Niš je tretje največje srbsko mesto, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Srbije, nekje na polovici poti med Beogradom in Skopjem (ali, podobno, Sofijo). Skoraj 200.000 prebivalcev zagotavlja, da je v mestu dovolj hostlov, gostiln, zgodovinskih znamenitosti in nightlife-a za vsak okus.

Za plezalce bolj zanimivo pa je, da se mesto nahaja v bližini vsaj 2 čudovitih skalnih kanjonov:

  • Kanjon Jelašnička Klisura ponuja kar nekaj opremljenih sektorjev v neposredni bližini mesta z zelo kratkim dostopom od avta.
  • Nekoliko dlje od mesta (za kamnolomom v Ostrovici) se kanjon Nišave zareže v okoliške hribe kot nož, in tukaj je še ogromno potenciala! Področje ponuja vsaj 2 (ali še več) deviški veliki steni v rangu Osapske velike stene (morda še višje), ter ogromno potenciala za športno plezanje – trenutno je namreč opremljenih le nekaj sektorjev, enega je Klemen Bečan navrtal nekaj let nazaj.

Naslednji dan se odločimo za zamenjavo plezališča. Domen je nekje pridobil informacijo, da je Klemen Bečan v drugem kanjonu, kakšne pol ure vožnje iz mesta, začel opremljati hudo plezališče. Glavna cesta, na kateri se v gneči tovornjakov in ostalega prometa počutimo kar nekoliko utesnjeno, prav hitro zavije v ozek kanjon reke Nišave. Po petih minutah vsem pade čeljust do tal, ko na levi strani direktno nad cesto zagledamo velikansko apnenčasto steno. Kot glavni del Osapske stene! Da je Bečan res odkril neraziskan dragulj, nam zagotovijo nove in nove hudo dobre stene, ki se nad cesto odpirajo praktično za vsakim ovinkom. Kmalu smo na parkirišču za opremljen sektor, in po petih minutah hoje v breg smo pri sektorju.

IMG_5230.jpg IMG_5236.jpg IMG_5242.jpg

Smeri v tem sektorju so relativno dolge (20-30m), potekajo pa večinoma po prvovrstnem, kapničastem, rahlo previsnem apnencu – ocene pa se gibljejo povečini od 6a/6b pa tja do 7c. Vsi smo zelo prevzeti nad plejsom, in ni potrebno veliko časa, da se zapodimo v strmino. Mene je sicer ta dan zapustila vsa psiha, ki sem jo imel, tako da me – sicer res odlična – previsna smer z oceno 6b precej uniči. Ostali nimajo teh težav, in v enkratni skali, ki ne pozna besede zlizan (plezališče ni ravno pretirano pogosto obiskano), se zabavamo v vertikali, dokler nam grmenje in oblaki ne začnejo sporočati, da je čas za ekspresni odlaz nazaj v mesto.

IMG_5246.jpg IMG_5248.jpg IMG_5250.jpg

Ko prispemo v Niš, so nekatere ulice dobesedno pod vodo, saj je naliv očitno dobro zamašil odtočne kanale. Zadnji večer v Nišu gremo na odlično večerjo v restavracijo, kjer nam zopet postrežejo z enkratno balkansko kuhinjo, tako da gremo spat siti, napiti, in zadovoljni 🙂 .

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja