Grossglockner – Poskus Mayerlrampe

Nekje v začetku poletja smo se z Evo in Matevžem prav na hitro dogovorili, da gremo na eno tako hitro, tik-pred-zdajci mini-odpravo v Peru. Zadeva bo vsekakor predstavljala glavnino naslednjih objav, za tole objavo pa je v tem trenutku važno predvsem to, da smo morali aktivno začeti trenirati, saj smo imeli za pripravo le pičle 3 tedne!

In smo si rekli, da bo primerna priprava za redek zrak, sneg in led, slavna snežno-ledna rampa v severni steni Grossglocknerja po zgovornem imenu Mayerlrampe (~250m, D+). No, na koncu se je izkazalo, da nam Grossglockner tokrat ni bil usojen. Očitno v tretje vse ne gre rado 🙂 . V preteklosti me je namreč dvakrat sprejel odprtih rok.

Tura se je začela v soboto z ležernim nakupovanjem in klepetom v glavnem škofjeloškem centru za zalaganje s plezalno opremo, trgovini Gornik. Za Peru smo se namreč vsi odločili, da odštejemo nekaj prigaranih soldov za nakup nekaterih novih kosov opreme – in ta dan je bilo na vrsti predvsem pomerjanje novih modelov gojzarjev. Razlog za našo sproščenost je bil nek spletni zapis, kjer smo prebrali, da je do bivaka pod severno steno Grossglocknerja lagodne 3 ure hoje.

IMG_6375.jpg IMG_6377.jpg IMG_6378.jpg IMG_6379.jpg

Ko smo opravili pri Gorniku, se je bilo potrebno okrepčati, iti na kofe, ter nakupiti hrano za nadaljevanje vikenda. To smo, kot pravi zavedni potrošniki, opravili v Kranjski Qlandiji. Tam smo se zadržali vse tja do poldneva, ko je bil končno čas, da se odpeljemo Avstriji naproti. Vožnja je potekala relativno mirno, in od Svete Krvi (Heiligenblut) naprej smo vsi smo občudovali lepote, ki navdušijo toliko turistov. Precejšnja prometna gužva – v dolini je namreč sijalo sonce – nam je vzela nekaj dodatnega časa, tako da smo do parkirišča nad slavnim ledenikom pod severno steno Grossglocknerja pridirkali šele nekaj čez 2. uro popoldan.

V veliki betonski parkirni hiši je nekoliko hecno nase dajati hribovske cote, ter v nahrbtnik tlačiti cepine, vrvi in čelade, in nekaj mimoidočih turistov kar z debelim zanimanjem strmi v nas, ko se v naglici preoblačimo in na ramena dajemo težke nahrbtnike. Vreme je tod precej slabše kot na kavi sredi Kranja – vrh Grossglocknerja je v oblaku, po ledeniški dolini pa vleče precej mrzel veter. O tem, kje je bivak, imamo samo približno predstavo, sicer pa imamo plan do njega priti po klasični freestyle, “bomo že našli pot” metodi. S turistične ploščadi se tako spustimo več 100 višinskih metrov, da dosežemo ledeniško moreno, ter gromozansko ledeniško jezero ob vznožju ledenika.

IMG_6380.jpg IMG_6381.jpg IMG_6382.jpg IMG_6385.jpg

Ni kej, tukaj se res čuti globalno segrevanje, in ledenika s prijetno zvenečim (slovanskim) imenom Pasterze je vsako leto manj in manj. Naša naslednja (vsekakor ne prva) napaka je, da se odločimo, da se bomo vzpeli ob desni strani ledenika, dosegli zgornji del ledenika, kjer zgleda kar dobro prehoden, ter tam prečili ledenik proti severni steni Grossglocknerja. No, po eni uri matranja po stenah ledeniške morene, in po tem, ko izgubimo kakršnekoli sledi steze, nas dokončno ustavi močno vodnat slap, za katerega se hitro zedinimo, da ga ne želimo prečkati.

Ko prispemo nazaj do ledeniškega jezera, se seveda tepemo po glavi, saj prava pot preči jezero po ozkem ledeniškem mostiču, ki očitno to leto še vztraja. Prehod je kar nekoliko adrenalinski, saj je mostiček na najožjem delu širok le nekaj metrov, nato pa nas čaka zoprn vzpon po mešanici trdega ledu in skalnega drobirja nazaj navzgor na nekoliko bolj visok del ledenika, kjer končno nekoliko lažje zadihamo. Uspe nam ujeti “markirano” pot, ki ji sledimo čez naloženo steno ledeniške morene v bolj človeku prijazne kraje – na strme travnate vesine.

IMG_6387.jpg IMG_6389.jpg IMG_6390.jpg IMG_6391.jpg

Kmalu nas pričaka dilema, kje stopiti na ledenik pod severno steno Grossglocknerja. Odločimo se, da nanj stopimo relativno visoko, in čaka nas nekaj sitnega prečenja čez velikanske skalne bloke, nakar končno dosežemo sneg in se navežemo. Odločitev ni bila najboljša; kmalu se namreč znajdemo pod kot tovornjak velikimi seraki, nekaj minut kasneje pa mi v vodstvu ledeniške naveze uspe stopiti v praznino. Takoj je potreben popravek smeri, in usmerimo se nazaj navzdol, da dosežemo desni rob ledenika, kjer so špaltne vidne, in kjer nam končno uspe doseči zgornje etaže ledenika. Dan počasi umira, nas pa čaka še pol ure kar napornega vzpona po snežni flanki, ter kakih 5 minut skalnatega grebena, in v soju čelnih svetilk po debelih 5. urah hoje končno pademo v bivak…

…ki je popolnoma prazen!? Kar malo za malo se nam zdi, da smo s seboj tovorili podloge, bivak vreče, ipd., saj smo slišali, da je bivak zelo pogosto natrpan do zadnjega kotička. Kaj malo smo vedeli, da se je vremenska napoved povsem spremenila, in da je verjetno vreme tisti glavni krivec, zaradi katerega bivak sameva. Ker je ura že pozna, vstati pa kanimo tudi zgodaj, si hitro skuhamo večerjo, nato pa z Matevžem še nekaj časa v noč taliva vodo za naslednji dan. Sicer pa nas je hoja s težkimi nahrbtniki kar dodobra utrudila, in ni dolgo, ko vsi spimo kot topovi.

IMG_6396.jpg IMG_6401.jpg IMG_6402.jpg IMG_6403.jpg

Zbudimo se ravno, ko se dela dan, in ko odpremo vrata bivaka odkrijemo, da smo točno v oblaku. Matevžu uspe ujeti signal, in ko začnemo gledati vremenske napovedi, se nam le posveti, zakaj smo imeli bivak samo zase 🙂 . Obetajoče se nevihte so dovolj dober razlog, da brez kakšnega posebnega sekiranja odabzajlamo čez rob z bivaka, ter začnemo z dolgim sestopom v dolino. Na poti navzdol nam uspe najti pravo pot, ki je precej bolj elegantna od našega kolovratenja, tako da pripenjam vse slike dostopa zraven kot referenco, za ponavljalce.

2008_cehi.jpg

Slika nekih Čehov. Nimam pojma, kako se obnese ta dostop, verjetno gre, poteka pa po naloženem kamnitem grebenu.

cehi2.jpg

Slika nekih drugih Čehov. Prikazuje bolj ali manj pravilen dostop do bivaka. Škoda, da te slike nismo prej pogledali.

2018_nasa_pot.jpg

Naša pot. Rdeča je idealna pot, naš pristop pa je potekal po oranžni črti (ne priporočamo).

Moram reči, da bom ob morebitnem obisku smeri Mayerlrampe v prihodnosti močno razmislil, ali ne bi do smeri dostopil rajši z juga, preko Glocknerwanda (po snežni grapi), kjer bojda obstajajo štirje 60m dolgi spusti po vrvi, ki te pripeljejo direktno na vstop v smer.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja