Dolina Triglavskih jezer

Dolina Triglavskih jezer mi je najljubša ravno v jesenskem času. Takrat, ko se zaprejo koče in iz doline izginejo trume pohodnikov; ko se macesni pobarvajo na tisto kičasto oranžno barvo ter kontrirajo čisti belini prvih zaplat snega; ko se temno modro jesensko nebo zrcali v mirnih, zelenkastih odtenkih sedmerih jezer. Skoraj vsako leto me pot zanese v te konce; tokrat smo jih obiskali z Matjažem in Evo – žal sicer kak vikend prezgodaj, saj je bila koča pri Sedmerih jezerih še odprta. Pa vendar je poletna množica že izginila in večino časa smo imeli dolino samo zase! Vzpon čez Komarčo še nikdar ni bil pretirano...
Continue reading...

V iskanju Kepe

Napoved za še eno oktobrsko soboto je bila dobra, in z Milošem nisva preveč razmišljala kam iti. Za cilj si izbereva prvakinjo zahodnih Karavank, Kepo. Ker še nihče od naju ni bil gor. In ker lahko zjutraj malo pospiva :). Ne prav zgodnji štart iz meglenega Kranja je precej nevzpodbuden, vendar se nama nekje pri Tržiču svet obrne na glavo, saj iz meglenega obroča kar naenkrat posije sonce, in odprejo se nama čudoviti pogledi na pobeljene hribe. Po neuspešnem iskanju gozdne ceste v Belci se enostavno obrneva in odločiva, da bova rajši štartala iz gozdne ceste nad Dovjim. Sprva naju pot vodi...
Continue reading...

Bohinjski Julijci v jeseneki preobleki

Na lepo, sončno nedeljo smo se z Evo in Primožem odpravili Bohinjskim koncem naproti. Sneg, ki je zapadel kak teden prej, je v jesenskem soncu že dodobra skopnel, in kar vedel sem, da bodo bohinjske planine prava destinacija za jesensko romantiko :). Porumenelo drevje, nizko sonce, lepi razgledi na skalne julijske očake ter še vedno toplo sonce so razlog, da mi je na nek način jesen skoraj najlepši del leta v gorah – če ne drugega s fotografskega vidika. Tudi občutki so sproščeni, saj za resno plezarijo vsaj pri meni ni več motivacije, in hlad v severnih stenah je odličen izgovor za...
Continue reading...

Planjava v prvem snegu

V začetku oktobra je prišlo na ferajn vabilo za tradicionalni Zbor alpinistov. Ker sem letos tudi sam uspešno pridobil naziv alpinist, sem se seveda kanil udeležiti žura ter prejeti zasluženo diplomo :). Letos je bil žur organiziran na oblačno soboto v Kamniški Bistrici, tako da je bil logičen plan, da se prej gre nekam v hribe. Z Evo, Polono in Primožem smo se zmenili, da gremo plezat v Staničev vrh, saj je vremenska napoved bila tako-tako. Zjutraj že med vožnjo pogledujemo naokrog in precej žalostno strmimo v moker gozd, ki nas obkroža ob vožnji proti Jermanci. Na parkirišču se hitro odločimo, da bo skala...
Continue reading...

Mullach Buidhe in Beinn Bharrain

Zadnji dan najine škotske dogodivščine je bil nenadoma pred nama. Kam iti na zadnji dan? Ja nič, spet v hribe ane :). Ker sva postala že prava eksperta v vremenskih napovedih, izvrtava podatek, da bo na zahodnem delu otoka vreme nekoliko prijaznejše kot na vzhodu. Tokrat štartava še nekoliko bolj zgodaj, saj se popoldne vreme kvari. Zaradi tega nama prijazna gostiteljica pripravi gromozanske “lunch packe”, ki jih komaj stlačiva v rukzak in so čisto preveč za poldnevno turo, ki jo imava pred seboj. Z avtobusa stopiva v Pirnmillu, skrajno majhni vasici na zahodni obali otoka Arran. Vasica premore šolo, gostilno ter nekaj deset hiš,...
Continue reading...

Goatfell & Glen Rosa

V septembru sem se po službeni dolžnosti planiral udeležiti frontend konference v Londonu. Ker sem imel letalsko karto za na Otok že plačano, dopusta pa tudi še nekaj dni, sem se zato ekspresno odločil, da moje bivanje podaljšam in skočim še za nekaj dni na Škotsko. Zraven povabim Špelo, ki že dlje časa (neuspešno) išče sopotnike za trekking po Irski ali Škotski. Ker imava na voljo le 5 dni, se nazadnje kristalizira ideja o obisku otoka Arran. Gre za majhen, mednarodno precej neznan otok v neposredni bližini Glasgowa, ki pa je prava “Škotska v malem”, saj ponuja samotne atlantske plaže, pristne škotske vasice, pašnike, ovce, svojo destilarno,...
Continue reading...

Podaljšan vikend v Dolomitih

Z očetom sva se na lep septemberski vikend odpravila v Dolomite. Nastanjena sva bila v koči Rifugio Lagazuoi na prelazu Passo Falzarego, ki je kar presenetila, saj sva dobila svojo sobo z lastno kopalnico. No ja, konec koncev je koča ob cesti, tako da so taki luksuzi nekoliko bolj pričakovani, pa vseeno… Prvi dan sva se odločila za obisk gore Col di Lana. Gora je dostopna v nekajurnem pohodu s prelaza, in je predvsem lep razglednik, saj ponuja čudovite poglede proti Marmeladi, skupini Sella, Tofanam, Cinque Torrim, ter kraljici okoliša (vsaj če si alpinist), Civetti. Vrh je sicer zanimiv tudi zaradi turbulentne zgodovine;...
Continue reading...

Plezanje v Jagihornu – Saas Grund

Slabi vremenski obeti za centralno Švico so naju z Maretom prisilili, da še enkrat preveriva opcije, in jugozahod Švice je obetal lepše vreme, tako da sva brez pomisleka spakirala robo ter se odpeljala novim krajem naproti. Jugozahod Švice je zanimiv košček sveta – medtem, ko imaš v dolinah že skoraj občutek, da si doma, saj so le-te kar dobro naseljene (Sion, Martigny), se Centralne Alpe nezadržno poganjajo proti nebu. Regija je dom številnim štiritisočakom, med njimi najvišjem vrhu Švice – Domu – pa seveda markantnemu Matterhornu, visoki Monte Rosi, elegantnemu Weisshornu, in še in še in še. Z Markotom se usmeriva v dolino Saas...
Continue reading...

Hanzova pot na Mojstrovko

Hanzova ferata na Mojstrovko v slabem vremenu je že kar nekakšna klasika naju z Milošem, in ker ture že kako leto nisva ponovila, je bil skrajni čas, da to napako popraviva! Dan dogodka: sreda, po službi, vreme: oblačno s severnikom, kraj nesrečnega imena: Vršič, ekipa: Luka in Miloš. Pripravljena na zimo v rukzak vrževa pasove, cepine, dereze ter 30m štrik. Ko prispeva pod severno steno Male Mojstrovke, kar malo debelo pogledava – pričakovala sva, da bo sneg, ne pa, da ga bo toliko. Prečenje po snežiščih do vstopa v ferato je kar malo antiklimatičen, saj je podlaga mehka in mokra, in...
Continue reading...

Bavški Grintavec

Relativno lepo napoved sva z Jakom izkoristila za obisk Bavškega Grintavca. Na to goro sem si želel povzpeti že nekaj časa, pa je vedno prišlo na vrsto kaj drugega. Pretekli teden je sončno vreme dalo nekaj upanja, da je kaj snega že skopnelo, vendar si z Jakom ne delava utvar in rutinsko v nahrbtnik vrževa dereze in cepin. Že sredi noči kreneva iz Železnikov, in ko se naredi dan, začneva z vzponom iz kraja Soča ob istoimenski reki. V dolini že veje pomladna sapica – ob Soči je vse pozelenelo, na cesti sem in tja že srečaš kakega turista, veter...
Continue reading...