Prvomajski reset v Geyikbayiriju

Po dveh letih zamujenih priložnosti za prvomajski pobeg iz Slovenije (zaradi vročičnih priprav na državne izpite za alpinista) je končno napočilo leto, ko sem za prvomajske praznike bil zopet frej! Letos so se prazniki odlično poklopili (beri: z 2 dnevoma dopusta sem prišel na 7 prostih dni), in po turbulentnem pomladanskem obdobju sem skrajno fanatično pričakoval nekaj prostih dni, da se posvetim relaksaciji in odklopim vse ostalo. Na mojo veliko srečo sta imela Eva in Miloš enake želje, tako da nam v ponedeljek, dva dni pred planiranim dopustom, ni preostalo nič drugega, kot da se odločimo za destinacijo. Po demokratičnem izboru so hitro odpadli običajni prvomajski resorti...
Continue reading...

Tumova smer v Jerebici

Zarečenega kruha se največ poje. Ko sem prišel z dopusta z Norveške, sem resnično mislil, da lahko cepine postavim v kot. No, pa me je za prvega aprila (kako prikladno!) zdražil Jaka. Cilj: Slovenska smer v Steni ali pa Triglav. Tekom petka se spomnim, da že nekaj let po zobeh vlačim Tumovo smer v Jerebici (III/2-3, UIAA 3-4, 400m). Ker sem, kot vsi dobro veste, velik nasprotnik gužve v steni, se mi zdi ideja vedno bolj všeč. Hitro pogledam v Kresalov vodniček – orientacija smeri: severovzhod. Ajde, bo že še kej snega, sej je v senci večino dneva. Jaka se takoj strinja...
Continue reading...

Senja – poslednji slap

Priznam, da sem zadnji dan našega dopustovanja na otoku Senja bil kar malo zmatran. Slap, ki sva ga z Janezom splezala prejšnji dan, me je očitno kar zdelal, in za zadnji dan sva bila z Janezom deljenega mnenja, da greva pogledat slap, ki so ga kolegi plezali prejšnji dan. Slap se ravno tako nahaja v Ersfjordu, je pa bližje cesti. No, bližje je vsekakor relativno, saj je čez noč zopet vrglo nekaj novega snega, in kot že cel izlet naju je do slapu čakalo gaženje, ki je tokrat šlo res do konca – zadnjih nekaj 10 metrov sva morala z rokami skopati pravcati...
Continue reading...

Senja – Big Blue

Big Blue (180m, WI4-5) je najbolj očiten (in najlepši) slap nad samotno ribiško vasico Ersfjord. Gre za široko beštijo, ki ponuja kar precej možnih linij vzpona, in opazovalcu je hitro jasno, od kod mu tako ime. Naš dopust na Senji se je bližal koncu, in ker je Miloš omenil, da bi se pridružil ostalim v plezanju nekoliko krajšega slapu, sem Janeza hitro prepričal, da bi bilo vredno iti pogledat v veliko modrino. Vremenska napoved je za dan napovedovala precej jasno vreme in pa nižje temperature, tako da smo se vsi brez pomisleka odločili za plezanje zaledenelih slapov. Dostop do slapu v dobrih razmerah verjetno mine...
Continue reading...

Senja – Cave Couloir v Store Hesten

Ena izmed čudovitih lastnosti otoka Senja je pomanjkanje informacij za plezanje. No, navkljub temu se nekaj podatkov le najde. Na otoku je od leta 2009 doma gorski vodnik z mednarodno licenco Bent Vidar Eilertsen, in na njegovi spletni strani je dostopen mini vodniček, Senja mini-climbing guide. Vseh 6 se nas tako odloči, da gremo pogledat v 2 snežna koluarja, ki sta v vodničku našteta med “best 12 climbs on Senja”. Janez, Miloš in jaz se odločimo za Cave Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 650m), druga ekipa pa za Spoon Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 400m). Vzpon se prične 5m nad morsko gladino, na eni izmed številnih razširitev na cesti....
Continue reading...

Senja – popotovanje do Hudičevih zob

Hudičevi zobje oz. Devil’s Teeth so majhna gručica ošiljenih vršacev, ki se dvigajo direktno iz severnega morja ob ustju fjorda Ersfjord. Ko jih prvič zagledaš, ti je hitro jasno, zakaj so najbolj fotografirani del Senje. Kljub skromni nadmorski višini (cca 600m) dajejo občutek nedostopnosti, in od daleč izgleda, da se je na njih skrajno težko povzpeti. Janez predlaga, da bi šli pogledat, če se lahko povzpnemo na srednji vrh v grebenu; do sedla pod njim bi sledili zasneženi grapi, kaj nas čaka pa do vrha, pa si noben ne predstavlja. Tako v rukzake nabašemo vso opremo za skalno plezanje, ter se odpeljemo...
Continue reading...

Senja – Krokelvtinden

Prvi “zares” plezalni dan smo vsi z navdušenjem pričakovali že nekaj dni, tako da je vzdužje ob zajtrku polno otroškega navdušenja. Z Milošem in Janezom se, ne ravno prezgodaj, odpeljemo proti severu Senje v iskanju plezalskih ciljev. Zdraži nas lep slap v gori Hesten, ki smo si ga ogledovali že prejšnji dan. Obljublja namreč odlično, strmo pležo (odokativno v rangu WI4-5), pa še za 250-300m ga je. Do pod slapu izgleda skrajno malo dostopa, a nas, tako kot že dan poprej, zaustavi nepredelan sneg, tako da potrebujemo eno uro gaženja, da stojimo pod slapom. Spodnji del slapu je s ceste...
Continue reading...

Potovanje na Senjo

Na daljnem severu Norveške, nekje na pol poti med Lofoti in mestom Tromsø, se iz ledenega severnega morja dviga otok Senja. Drugi največji norveški otok ima skromnih 7000 prebivalcev, in je, tako kot preostali sever Norveške, terra incognita za večji del turistične populacije. Tudi trume avtodomov, ki se vsako leto zgrinjajo proti Nordkappu, v veliki večini ignorirajo ta skriti biser, ki je večkrat opevan kot “Norveška v malem”. Za otok sem prvič slišal več let nazaj, ko je po alpinističnih krogih zaokrožila novica o težkem kombiniranem vzponu Ines Papert. Priznana nemška plezalka je pohvalila potencial otoških sten za zimsko plezanje, ter celotno...
Continue reading...

Zajzera, La Bella Furlana

Sredi tedna me kontaktira Polona z motivacijskim vprašanjem, če se gre za vikend kam v led. Pravi, da so loški alpinisti dobili informacijo, da so slapovi v Zajzeri še dobro narejeni. Hitro napišem pritrdilen odgovor, in v petek se dorečejo detajli: gremo v dveh navezah, destinacija pa je Lepa Furlanka/La Bella Furlana (WI4+, 210m). Z navdušenjem nahrbtnik znova napolnim s še ne povsem posušeno opremo – slap Lepo Furlanko sem namreč želel že nekaj let splezati, pa sem bil že kar dodobra prepričan, da sem letos zamudil priložnost. Tokrat je štart bolj human – ob 6. zjutraj iz Škofje Loke. Zberemo se štirje korenjaki,...
Continue reading...

Sappada – slap Diagonal + Tamar

Po res intenzivnem lednem vikendu konec januarja je prišla tista tako osovražena otoplitev, in vsi smo dolgih nosov odsmrkali nazaj v svet služb, počitka in drgnjenja plastike na stenci. En vikend sem tako preživel v relativnem brezdelju, ampak kaj, ko me je še vedno držala pokonci ledena mrzlica, in s skupino soferajnovcev smo skovali drzni načrt, da za 5 dni (v kombinaciji s Prešernovim dnevom) smuknemo pogledat zaledenele slapove v Cogne. Žal dan pred odhodom dobimo informacije, da so se razmere zaradi velike količine novozapadlega snega poslabšale, tako da smo prisiljeni izlet odpovedati. Sam imam vsega skupaj počasi dovolj (še najbolj ždenja doma…),...
Continue reading...