Zajeda Skute

Po resnično bednem in depresivnem (beri: deževnem) septembru je nastopil letošnji oktober, in eden za drugim so se vrstili lepi, jasni, topli in sončni vikendi. Tako se je obisk visokogorja podaljšal krepko v jesen/zimo, in z Markotom sva se za lepo soboto dogovorila, da greva plezat v Zajedo Skute (V-/IV, 370m). Skupaj z Rokom in Markotom se v petek po službi dobimo na parkirišču za Kamniško sedlo, cilj: bivak pod Skuto. Imamo še cca. 1 uro dnevne svetlobe, nato pa se začne počasi delati tema. Prvič hodim čez Žmavčarje navzgor, in gladko lahko potrdim, da je pot bolj primerna za sestop. V trdi...
Continue reading...

Tapeta v južni steni Prisojnika

Z Mojco sva se že celo poletje usklajevala, da bi šla kdaj plezat v hribe, toda očitno sva obadva tako zasedena, da se nama je uspelo uskladiti šele oktobra… Ker sem bil sam kar dobro zdelan od obiska Novega vrha prejšnji dan, sem si za nedeljo zaželel nekaj bolj ležernega. Tapeta (V+/IV, 250m) v južni steni Prisojnika je ustrezala vsem željenim atributom, in v družbi Matjaža in Eve smo v nedeljo skupaj krenili na pot proti Vršiču. Na srečo smo že tako pozno v letu, da na vrhu sedla Vršič navkljub pozni uri prihoda ni več trume avtomobilov, in kot kaže smo prvi v...
Continue reading...

Plezanje v Novem vrhu

Za Novi vrh sem prvič slišal od Matota, in iz njegovih ust so že 5 (6?) let nazaj letele same besede hvale, tako da sem steno brez pomislekov dodal na (vedno večji…) seznam plezalskih destinacij. Kot je s temi stvarmi običajno, sem moral čakati več let, da sem steno dejansko obiskal. Že lani konec poletja sem za steno (točneje, za Smer pojoče travice) “ogreval” Evo, in letos se je očitno končno vse poklopilo, tako da sta me ob nič kaj hribovski uri pod blokom s kofetom v rokah čakala prav Matevž in Eva – destinacija: baška grapa in Novi vrh! Kolikor je baška grapa...
Continue reading...

Beljaški stolp – Via Weiss

Po sobotni epopeji v severni steni Grintovca smo bili za nedeljo s klasično trojico – Eva, Matjaž, moja malenkost – zopet zmenjeni za izlet v hribe. Moj pogoj je bil preprost: ne prezgoden štart, ter “lahkotna, ne preveč težavna tura”. O Beljaškem stolpu nad kočo Corsi sem slišal že veliko lepih besed, in tako je bila izbira ture kot na dlani. Zjutraj me ob budilki pričaka sms od Matjaža, da se turi odpoveduje, in z Evo sva hitro zedinjena, da se morava imeti ekstra fino, da se bo Matjažu čim večji del sončne nedelje pošteno kolcalo :). Že med vožnjo do parkirišča za Viško...
Continue reading...

Kovkov sindrom v severni steni Grintovca

Matic me je med tednom kontaktiral za vikendaško plezarijo. Zaradi spleta okoliščin mu je za prijavo na interne ferajnovske izpite za alpinista zmanjkala še ena vsaj 500-metrska smer z oceno vsaj IV. Tako sva šla v iskanje smeri, in hitro prišla do spoznanja da take smeri v južnih stenah naših gora pač ni! Nazadnje se nekako zediniva, da bo v trenutnih “zasneženih” razmerah dobra opcija morda smer Kovkov sindrom (V-/IV-, 500m) v severni steni Grintovca. Že pred soboto se mi je dozdevalo, da bova imela precej “epske” razmere, in tekom tedna sem sem in tja pojamral, kaj mi je tega treba ter...
Continue reading...

Vršiške vinjete (3) – Jeseniška smer

Another week, another route. En teden po plezanju Madonne je zopet čas za pošihtno plezanje na Vršiču. Tokrat si z Evo zastaviva Jeseniško smer (V+/IV-V, 150m), kajpak zopet v Nad Šitom Glava. Do dejanskega vstopa v smer, ki se začne na široki naloženi gredini v sredini stene, sva plezala nekakšno direktno vstopno varianto, ki je bila po pričakovanjih precej podrta. Varovala sva se pravzaprav samo en cug, v katerem sva našla celo en star klin, Eva pa je naredila malo šolo in izbila svoj prvi klin :). Nato sva se razvezala in se po precejšnjem šodru povzpela do očitnega vstopa v smer. Ponovna navezava na vrv...
Continue reading...

Vršiške vinjete (2) – Zajeda s platami

Kot da obisk Vršiča v torek ni bil dovolj, sva se z Evo zmenila za ponovni obisk našega najbolj popularnega prelaza še v četrtek. Tokrat se – zaradi krajšega dostopa – na Vršiču znajdeva šele nekje okrog 5. ure popoldan. Zapodiva se v smer Zajeda s platami (6a, 130m), in dostop je res udoben, saj naju uhojena stezica po 5 minutah pripelje do pod stene. Smer se začne na najbolj desnem delu plezališča na Vršiču, in prve dva raztežaja ponujata fantastično plezanje po zajedi. Za razliko od dveh dni nazaj je vreme precej muhasto, in močan veter ter oblaki naju prisilijo, da plezava kar...
Continue reading...

Vršiške vinjete (1) – Madonna

V drugi polovici avgusta nas je doseglo tisto neprijetno vreme, ko je med tednom šajba, za vikend pa dežuje. Priznam, da sem proti koncu poletja postal kar nekoliko obseden s plezanjem, saj sem čez poletje (za svoje pojme) nekoliko premalo migal, tako da sem želel v žep pospraviti še kako lepo smer. Vršič se je izkazal za idealno izbiro: tukaj imam namreč še precej smeri, ki so se tekom let znašle na seznamu plezalnih ciljev, hkrati pa omogoča tudi popoldansko, pošihtno plezarijo. Tako sem v torek eno uro prej krenil iz službe, v Kranju pobral Saro, in že sva bila na poti proti Vršiču! Cilj: smer Madona (V/IV-V, 300m)...
Continue reading...

Tomažev steber v Grintovcu

Zdi se mi, da komaj zaprem oči, ko me že zbudi budilka na telefonu. Hiter dotik razkrije, da je ura 4:30 zjutraj. Ko si na glavo namestim čelko, se počasi skobacam iz spalke in nase navlečem še nekoliko prešvicana oblačila od prejšnjega dne. Ker sem si za vikend pripravil kak sendvič preveč, vzamem enega iz vrečke in ga začnem navkljub pomanjkanju apetita žvečiti. Z Maretom sem zmenjen, da se dobiva pri Češki koči ob 6. zjutraj, in gorenjske korenine mi narekujejo, da zajtrk vase rajši stlačim v dolini… Na srečo sem si prejšnji večer že pripravil nahrbtnik, tako da po “zajtrku” kaj kmalu začnem s hojo...
Continue reading...

Ojstrica – Herletova smer

Ojstrica (2350m) je gora, ki ne potrebuje posebnega uvoda. Špičasti vršac, ki se na koncu Logarske doline poganja kvišku (iz Ljubljane pa je viden kot najbolj vzhodni vrh v grebenu Kamniško-Savinjskih Alp) je priljubljen pohodniški cilj, med plezalci pa je izredno priljubljena njegova severna stena, ki z “oklepom” belih plošč, ter resno višino (500m+) ponuja izredno zračno plezanje v dobri skali. Savinjci se zadnja leta trudijo obuditi obisk koče na Klemenči jami, ki se nahaja skoraj neposredno pod goro; lani so tako na prijeten poletni večer po zgodovinski Herletovi smeri (več o tem kasneje) nanizali serijo bakel, le-te pa s prihodom noči prižgali, da se je...
Continue reading...