Po Povnovi grapi na Kočno

Ime pričujočega prispevka bi lahko bilo tudi “Kočna – v iskanju Palavičinija”. Z Evo in Jakom smo namreč imeli v planu vzpon na Kočno po precej nepoznani smeri, poimenovani Palavičini. Ime smeri je povzeto po strmi snežni grapi iz sosednje Avstrije, ki po severni steni pripelje pod vrh Grossglocknerja – in s takim imenom nedvomno obljublja dobro, strmo pležo po trdem snegu (za razliko od Grossglocknerja je Palavičini v Kočni dolg “pičlih” 150m). Kakorkoli, omenjena smer se nekje proti vrhu Povnove doline odcepi levo. No, kot kaže imam s Kočno nekakšno posebno razmerje, saj nam – tako kot 2 leti nazaj...
Continue reading...

Grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom

V začetku leta so se v stenah nad Jezerskim naredile odlične zimske razmere, in z Jakom sva bila mnenja, da takih stvari človek ne sme zamuditi! Sam sem zadnje čase kar precej velik “ujetnik” vikendov, tako da sva iskala cilj, kjer bi se izognila gužvi – glede na informacije o dobrih razmerah na Jezerskem in nad Okrešljem se nama je tako seznam precej skrčil, tako da se nazadnje odločiva za preizkušeno “klasiko” Ravenske Kočne – Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Smeri ni plezal še nihče od naju, in nekako se tako ali tako nadejava, da bo večino folka tiščalo...
Continue reading...

Smokuški plaz

Matjaž je že nekaj časa govoril, da bi strašansko rad poskusil turno smuko po Smokuškem plazu, najbolj zahodnemu plazu (poleti gre za široko melišče), ki se spušča direktno z vrha Begunjščice navzdol proti izviru Završnice. Za razliko od bolj popularnih sosedov, Centralnega in Šentanskega plazu, ki prav tako omogočata lagoden turnosmučarski spust z grebena Begunjščice, je Smokuški plaz kar malo zapostavljen. Bržkone temu botruje dejstvo, da moraš po “pristanku” pri izviru Završnice zopet narediti nekaj višincev, da prideš nazaj do koče na Zelenici. Vedela sva, da bo snega za smuko dovolj, hkrati pa se je obetal lep vikend, kar je lahko pomenilo samo eno: da bo...
Continue reading...

Severovzhodni greben Vrtače

Severovzhodni greben Vrtače (III-II, 150m) je ena tistih smeri, ki sem jih spoznal že davnega leta 2011, ko sem se šele začenjal ukvarjati z alpinizmom. Takrat je predstavljala primeren zalogaj za nadebudnega pripravnika. No, leta so minevala, za smer pa si nikdar nisem vzel časa, saj sem jo vedno bolj dajal tja nekam “v backup”, ko ne bo razmer oz. za kakšen deževen vikend ob koncu sezone. Trenutna vremenska situacija – novozapadli sneg, ki zaradi slabe podlage še ne ponuja kakovostnih smučarskih oz. plezalnih razmer – mi je dala misliti, da bi morda SV greben Vrtače vseeno bil za splezat. Naivno sem celo upal, da...
Continue reading...

Grebensko prečenje Glocknerwand – Grossglockner

Sredi tedna mi Matic pošlje SMS, če bi šel z njim po grebenu Glocknerwand na Grossglockner. Navkljub dejstvu, da sem letos blazno zmotiviran predvsem za plezanje v skali, že nekaj časa razmišljam, da bi bilo fino zopet iti pogledati v višja gorstva, saj jih že nekaj časa nisem videl. No, v vsakem primeru se takemu vabilu ne reče NE! Po nekaj organizacijskih zapletih (v igri je bil še tretji čan odprave, ki pa je moral udeležbo žal stornirati) se tako z Maticem v soboto zgodaj popoldne odpraviva Avstriji naproti. Vremenska napoved je namreč napovedovala boljše razmere za nedeljo. V četrtek...
Continue reading...

Tumova smer v Jerebici

Zarečenega kruha se največ poje. Ko sem prišel z dopusta z Norveške, sem resnično mislil, da lahko cepine postavim v kot. No, pa me je za prvega aprila (kako prikladno!) zdražil Jaka. Cilj: Slovenska smer v Steni ali pa Triglav. Tekom petka se spomnim, da že nekaj let po zobeh vlačim Tumovo smer v Jerebici (III/2-3, UIAA 3-4, 400m). Ker sem, kot vsi dobro veste, velik nasprotnik gužve v steni, se mi zdi ideja vedno bolj všeč. Hitro pogledam v Kresalov vodniček – orientacija smeri: severovzhod. Ajde, bo že še kej snega, sej je v senci večino dneva. Jaka se takoj strinja...
Continue reading...

Senja – Cave Couloir v Store Hesten

Ena izmed čudovitih lastnosti otoka Senja je pomanjkanje informacij za plezanje. No, navkljub temu se nekaj podatkov le najde. Na otoku je od leta 2009 doma gorski vodnik z mednarodno licenco Bent Vidar Eilertsen, in na njegovi spletni strani je dostopen mini vodniček, Senja mini-climbing guide. Vseh 6 se nas tako odloči, da gremo pogledat v 2 snežna koluarja, ki sta v vodničku našteta med “best 12 climbs on Senja”. Janez, Miloš in jaz se odločimo za Cave Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 650m), druga ekipa pa za Spoon Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 400m). Vzpon se prične 5m nad morsko gladino, na eni izmed številnih razširitev na cesti....
Continue reading...

Senja – Krokelvtinden

Prvi “zares” plezalni dan smo vsi z navdušenjem pričakovali že nekaj dni, tako da je vzdužje ob zajtrku polno otroškega navdušenja. Z Milošem in Janezom se, ne ravno prezgodaj, odpeljemo proti severu Senje v iskanju plezalskih ciljev. Zdraži nas lep slap v gori Hesten, ki smo si ga ogledovali že prejšnji dan. Obljublja namreč odlično, strmo pležo (odokativno v rangu WI4-5), pa še za 250-300m ga je. Do pod slapu izgleda skrajno malo dostopa, a nas, tako kot že dan poprej, zaustavi nepredelan sneg, tako da potrebujemo eno uro gaženja, da stojimo pod slapom. Spodnji del slapu je s ceste...
Continue reading...

Vzhodna grapa v Koštrunovih Špicah

Ob zadnjem obisku Trbiške Krniške Špice smo z Matevžem in Matjažem “uočili” fantastično linijo v JV steni Koštrunovih špic – dolg, z nekaj skoki prekinjen žleb, ki je obetal plezanje vse od koče Corsi pa do samega vrha. Trenutne razmere (mraz, sončna lega, ter malo snega) so ponujale odlične razmere (v “ornk” zimi je žleb namreč nedvomno ena sama plaznica), in z Matjažem nama žleb ni in ni dal miru. Tako sva se v soboto popoldne, navkljub napovedanemu polarnemu mrazu, odpravila koči Corsi naproti. Matjažu uspe pozabiti kar 7 stvari (!!), a se kasneje izkaže, da nobene nujne; življenjsko pomemben rekvizit, vžigalnik, pa na srečo...
Continue reading...

Trbiška Krniška Špica

Kot se pogosto zgodi, je bil tokratni izlet precej spontan – Matjaž me v petek pokliče, če bi na novoletno soboto kam šel, in takoj naletiva na velik problem izbire cilja. Nazadnje se nekako zediniva, da bi bilo smotrno pogledati slapove v dolini Rio Freddo (dolina Mrzle vode) v zahodnih Julijcih. Pridruži se nama še Matevž, in ob 5 zjutraj v soboto krenemo iz Škofje Loke. Že nočna vožnja nam razodene, da bo začetek dneva mrzel, saj je v Ratečah peklensko mrzlih -11°C. Ko po uri in pol prispemo v majhno vasico Rio Freddo, (ki bi bila, mimogrede, idealna za snemanje kakega...
Continue reading...