Senja – Cave Couloir v Store Hesten

Ena izmed čudovitih lastnosti otoka Senja je pomanjkanje informacij za plezanje. No, navkljub temu se nekaj podatkov le najde. Na otoku je od leta 2009 doma gorski vodnik z mednarodno licenco Bent Vidar Eilertsen, in na njegovi spletni strani je dostopen mini vodniček, Senja mini-climbing guide. Vseh 6 se nas tako odloči, da gremo pogledat v 2 snežna koluarja, ki sta v vodničku našteta med “best 12 climbs on Senja”. Janez, Miloš in jaz se odločimo za Cave Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 650m), druga ekipa pa za Spoon Couloir (III, 80°, snow/ice/rock, 400m). Vzpon se prične 5m nad morsko gladino, na eni izmed številnih razširitev na cesti....
Continue reading...

Senja – popotovanje do Hudičevih zob

Hudičevi zobje oz. Devil’s Teeth so majhna gručica ošiljenih vršacev, ki se dvigajo direktno iz severnega morja ob ustju fjorda Ersfjord. Ko jih prvič zagledaš, ti je hitro jasno, zakaj so najbolj fotografirani del Senje. Kljub skromni nadmorski višini (cca 600m) dajejo občutek nedostopnosti, in od daleč izgleda, da se je na njih skrajno težko povzpeti. Janez predlaga, da bi šli pogledat, če se lahko povzpnemo na srednji vrh v grebenu; do sedla pod njim bi sledili zasneženi grapi, kaj nas čaka pa do vrha, pa si noben ne predstavlja. Tako v rukzake nabašemo vso opremo za skalno plezanje, ter se odpeljemo...
Continue reading...

Senja – Krokelvtinden

Prvi “zares” plezalni dan smo vsi z navdušenjem pričakovali že nekaj dni, tako da je vzdužje ob zajtrku polno otroškega navdušenja. Z Milošem in Janezom se, ne ravno prezgodaj, odpeljemo proti severu Senje v iskanju plezalskih ciljev. Zdraži nas lep slap v gori Hesten, ki smo si ga ogledovali že prejšnji dan. Obljublja namreč odlično, strmo pležo (odokativno v rangu WI4-5), pa še za 250-300m ga je. Do pod slapu izgleda skrajno malo dostopa, a nas, tako kot že dan poprej, zaustavi nepredelan sneg, tako da potrebujemo eno uro gaženja, da stojimo pod slapom. Spodnji del slapu je s ceste...
Continue reading...

Potovanje na Senjo

Na daljnem severu Norveške, nekje na pol poti med Lofoti in mestom Tromsø, se iz ledenega severnega morja dviga otok Senja. Drugi največji norveški otok ima skromnih 7000 prebivalcev, in je, tako kot preostali sever Norveške, terra incognita za večji del turistične populacije. Tudi trume avtodomov, ki se vsako leto zgrinjajo proti Nordkappu, v veliki večini ignorirajo ta skriti biser, ki je večkrat opevan kot “Norveška v malem”. Za otok sem prvič slišal več let nazaj, ko je po alpinističnih krogih zaokrožila novica o težkem kombiniranem vzponu Ines Papert. Priznana nemška plezalka je pohvalila potencial otoških sten za zimsko plezanje, ter celotno...
Continue reading...

Mullach Buidhe in Beinn Bharrain

Zadnji dan najine škotske dogodivščine je bil nenadoma pred nama. Kam iti na zadnji dan? Ja nič, spet v hribe ane :). Ker sva postala že prava eksperta v vremenskih napovedih, izvrtava podatek, da bo na zahodnem delu otoka vreme nekoliko prijaznejše kot na vzhodu. Tokrat štartava še nekoliko bolj zgodaj, saj se popoldne vreme kvari. Zaradi tega nama prijazna gostiteljica pripravi gromozanske “lunch packe”, ki jih komaj stlačiva v rukzak in so čisto preveč za poldnevno turo, ki jo imava pred seboj. Z avtobusa stopiva v Pirnmillu, skrajno majhni vasici na zahodni obali otoka Arran. Vasica premore šolo, gostilno ter nekaj deset hiš,...
Continue reading...

Zahodna obala

Da ne bi ves čas hodila samo po hribih, sva za ponedeljek izbrala drugačen cilj: pohajkovanje po zahodni obali otoka Arran. Z avtobusom sva se najprej zapeljala do edinega večjega naselja na zahodni obali otoka po imenu Blackwaterfoot. Seveda večje naselje v tem primeru pomeni nekoliko večjo vasico. Od tam sva kar takoj zavila na peščeno plažo in začela hoditi proti severu. Kmalu sva zapustila peščeno plažo in dosegla travnat pas. Pot naju je vodila mimo zanimivih klifov, kjer se seveda pleza, vendar lokacija očitno ni pretirano popularna, saj ta dan ni bilo na vidiku nobenega plezalca. Kak kilometer kasneje se pot vzpne proti skalnatim...
Continue reading...

Slapovi Glenashdale, destilarna & grad Lochranza

Za nedeljo je vremenska napoved bila pač tipično škotska – kaj pa drugega kot cel dan dežja! S Špelo sva tako prisiljena črtati bolj visoko-leteče načrte in poiskati tolažbo drugje, hehe. Ker je zjutraj napovedano še suho vreme, zgodaj, pred zajtrkom, vstaneva, ter se odpraviva do bližnjih slapov Glenashdale. Krožna pot naju popelje skozi tipični lokalni gozd, mimo ostankov keltske naselbine, dokler nazadnje le ne ugledava slapov. Nekako sva pričakovala bore malo, in preseneti naju višina in mogočnost slapov! Krožna pot naju popelje povsem mimo dereče vode, ter ob potoku nazaj do izliva v morje, kjer se vrneva nazaj v vas in...
Continue reading...

Goatfell & Glen Rosa

V septembru sem se po službeni dolžnosti planiral udeležiti frontend konference v Londonu. Ker sem imel letalsko karto za na Otok že plačano, dopusta pa tudi še nekaj dni, sem se zato ekspresno odločil, da moje bivanje podaljšam in skočim še za nekaj dni na Škotsko. Zraven povabim Špelo, ki že dlje časa (neuspešno) išče sopotnike za trekking po Irski ali Škotski. Ker imava na voljo le 5 dni, se nazadnje kristalizira ideja o obisku otoka Arran. Gre za majhen, mednarodno precej neznan otok v neposredni bližini Glasgowa, ki pa je prava “Škotska v malem”, saj ponuja samotne atlantske plaže, pristne škotske vasice, pašnike, ovce, svojo destilarno,...
Continue reading...

Komuna Ailefroide

Za konec najinega dopusta sva si z Maretom zaželela nekaj bolj sproščujočega oz. lahkotnega. Ailefroide, dolina blizu križarskega mesteca Briancon, je izpolnjevala vse pogoje. Vodniček je obljubljal številne večraztežajne smeri vseh težavnosti v bližini kempa. Ko se po vožnji čez Dauphnejo pripeljeva do vstopa v kemp Ailefroide, sva kar malo zaprepadena – kemp je res gromozanski in vidi se, da se nekatere skupine plezalcev/kolesarjev/kajakašev/gornikov/bolderašev/younameit vsako leto vračajo na isti place, saj ima folk postavljene ograje, vrvi, celo šanke. Kemp je, kot se za Francijo spodobi, poceni, in kmalu najdeva umirjen kos zelenice za najino Quechuo. Prvi dan si vzameva frej, in bolj kot ne raziskujeva...
Continue reading...

Aiguille Dibona, Voie Madier/direktna smer v južni steni

Ko se človek pripelje v gorsko dolino La Berarde, se počuti, kot da bi se znašel na drugem planetu. Ozka cesta se vije po strmih, sem in tja z balvani posajenih travnatih pobočjih, ter sem in tja skozi kako od boga pozabljeno vasico, kjer je še največji objekt običajno vaški britof. Ko sva se pripeljala, je bilo zgodaj popoldne, in sonce je dobesedno pripekalo v najino prisojno stran doline, po kateri se vije cesta. Modra, turkizna ledeniška reka je ostajala vedno bolj daleč pod nama, na dnu doline, saj naju je cesta v konstantnem vzpenjanju vodila višje in višje. Daleč v daljavi, na koncu...
Continue reading...