Plezanje v Miroir’d Argentine

Na vrhu Jagihorna sva z Maretom spoznala simpatičen škotski par, ki nama je priporočil steno Miroir d’Argentine v bližini ženevskega jezera. Tako sva po nekaj dneh zapustila Saas-Grund in se napotila proti zahodu. V sončnem dnevu naju pot vodi skozi Sion in Martigny, nakar z avtoceste proti Montreuxu zavijeva na lokalno cesto proti vasici Gryon. Strme , sončne travnate terase so dom številnim vinogradom, in do neke mere se počutiva, kot da bi se znašla nekje na goričkem. Ozka, komaj za najin avto dovolj široka cesta naju vodi skozi strme nasade vinske trte navzgor v strm breg, dokler se ne znajdeva v simpatični vasici Gryon; tudi tukaj...
Continue reading...

Obisk Zermatta

Zermatt je morala 200 let nazaj biti siromašna, skromna vas, kjer je množica zagorelih kmetov in kmetic vse dneve preživela ob trdem garanju za vsakdanji kruh v težkih življenjskih razmerah alpskega visokogorja. Od tisočerih podobnih vasic se je razlikovala le v nečem – nahajala se je namreč točno pod Matterhornom, alpskem veljaku, ki je (bojda) celo najbolj slikana gora na svetu. O Matterhornu ne bi zgubljal besed, saj ga poznajo celo vsi, ki nimajo s hribi nič skupnega – bi pa omenil, da je dandanes Zermatt mondeno smučarsko središče, kjer si balkanec kot sva bila midva z Maretom noče privoščiti niti kozarca mleka, saj bi ga...
Continue reading...

Plezanje v Jagihornu – Saas Grund

Slabi vremenski obeti za centralno Švico so naju z Maretom prisilili, da še enkrat preveriva opcije, in jugozahod Švice je obetal lepše vreme, tako da sva brez pomisleka spakirala robo ter se odpeljala novim krajem naproti. Jugozahod Švice je zanimiv košček sveta – medtem, ko imaš v dolinah že skoraj občutek, da si doma, saj so le-te kar dobro naseljene (Sion, Martigny), se Centralne Alpe nezadržno poganjajo proti nebu. Regija je dom številnim štiritisočakom, med njimi najvišjem vrhu Švice – Domu – pa seveda markantnemu Matterhornu, visoki Monte Rosi, elegantnemu Weisshornu, in še in še in še. Z Markotom se usmeriva v dolino Saas...
Continue reading...

Grindelwald in Eiger

Glede na to, da sva bila z Markotom v regiji, je bil ogled Eigerja pač nujna postaja. Pa čeprav bi lahko šla na tak lep dan tudi kam plezat. Pa čeprav je pod Eigerjem čisto preveč turistov, ki nimajo pojma, zakaj se pri vsej stvari sploh gre. Pa čeprav te Švicarji oskubijo na vsaki točki potovanja. Eiger (3970m) je gora, ki jo na plezalskem blogu res ni potrebno razlagati. Pa vendar, za tiste posebneže, ki berete moj blog in niste plezalci – Eiger se dviga nad mondenim smučarskim središčem Grindelwald. Glede na to, da ne dosega magične številke 4000m nadmorske višine, se boste...
Continue reading...

Grimselpass – granitne sanje

Za najino prvo smer na prelazu Grimselpass sva z Maretom izbrala verjetno najlažjo smer v vodničku, Foxie (5c, A0). “Ker sva neuplezana v granitu”, sva si rekla. Smer poteka v relativno položnih ploščah po perfektnem granitu, in ker sva se že dan prej sprehodila do pod stene, sva takoj našla vstop. Kako uro kasneje sva se že zadovoljna smejala na vrhu smeri in uživala v čudovitih razgledih na okoliš. Pa vendar je vsaj meni v ustih ostal nekoliko grenak priokus – smer je resnično narejena za začetnike, saj imaš ob idealni poki za metulje navrtane svedrovce na 3-4 metre. Seveda precejšen del smeri poteka po platah, kjer...
Continue reading...

Magic Wood & Grimselpass – Rainy Days

Za poletje 2016 sva z Markotom določila preprost cilj: dvotedenski oddih s skalnim plezanjem nekje v Evropskih Alpah, pač tam, kjer bo najlepše vreme. Najina pot se začne že v petek zvečer, ko v Kranjskih supermarketih nakupiva večino potrebne krme (in pijače!) za dva tedna. V soboto nama tako ne preostane drugega, kot da z vso potrebno robo napokava mojega karavana, in se usmeriva proti prvemu cilju naproti. Kam pa greva?   To vprašanje pravzaprav ni bilo tako trivialno, saj je vremenska napoved za Centralne Alpe povsod kazala precej slabo. Nazadnje se precej spontano odločiva za Magic Wood (ker sva imela vodniček, pa...
Continue reading...

Sonce in veter v Dabarcih

Mesec: maj. Leto: 2016. Plezanje: ničelno. V enem meni najljubših mesecev je plezanje zopet zletelo na stranski tir, saj smo se vročično pripravljali na izpite za naziv alpinist. A nič ne de, trud se je splačal, tako da sva si z Milošem za nagrado izposlovala vikend-pobeg na morje. Ker sva obadva slišala toliko dobrega o Dabarskih Kukovih, je bila izbira na dlani – Miloš rezervira apartma v Karlobagu, in v petek po službi z Miloševo raketo dobesedno vzletiva proti Velebitu. Prvi dan sva navdušena – vreme se zjasni, sam dostop z morja navzgor proti Dabarcem pa je tudi fantastičen, sploh če imaš avto, s katerim...
Continue reading...

Boomer’s Requiem

Kot bi trenil se je naše škotsko dopustovanje bližalo koncu, in tako smo se še v trdi temi v nedeljo zbudili v zadnji plezalni dan na Škotskem. Ker je Miloš dan poprej suvereno dejal, da si bo vzel zadnji dan frej, da bo spočit za nočno vožnjo nazaj v Edinburgh, smo ostali z Matjažem in Janezom sami, da si splaniramo izlet za zadnji dan. Bodimo neizvirni in pojdimo še enkrat pod Ben Nevis, kaj pa drugega! Zopet se vzpenjamo proti koči CIC, in zopet v nastajajočem dnevu (tokrat še zadnjič) občudujemo občutek razsežnosti, ki jih ponuja Škotska. Lepo vreme je za konec vikenda pripeljalo velik...
Continue reading...

Cairngorms & Creag Meagaidh

Na Škotskem je zima! Ti šment, zopet je napovedano slabo vreme… Kam iti na ta prečudovit vetroven in deževen petek? Celotna ekipa počuti ravno dovolj pustolovsko, da se odločimo zamenjati stalno lokacijo (okolica Fort Williama) in iti pogleda dlje proti vzhodu, v pogorje Cairngorms. Pogorje Cairngorms slovi po divjem vetru, relativno varnem dostopu ter kratkem, a zelo intenzivnem kombiniranem plezanju v veliki naklonini. Smeri redko presegajo 100m, 120m, vendar so strme in začinjene. Sliši se enkratna izbira za vetrovno in oblačno vreme. Tokrat nas zgodnja ura ne prepriča, in šele med 6. in 7. uro zjutraj se napokamo v avto in oddrvimo novim...
Continue reading...

Greben Aonach Eagach

  Po dnevu res obupnega vremena se nam zopet nasmehne sreča – za četrtek vremenoslovci ponovno obetajo lepše vreme. Ker je nametalo nekaj novega snega, si nismo čisto na jasnem, kam bi ta dan zaradi vprašljivih razmer šli – dokler Miloš ne predlaga grebena Aonach Eagach, ki mu ga je nekaj dni poprej na vrhu Ben Nevisa toplo priporočil poljski sonarodnjak iz Edinburgha. Grebena je za dobrih 5 kilometrov, dviga pa se direktno nad magistralno cesto, ki teče skozi Glen Coe. Takoj smo vsi zagreti, saj se nam je ledeniška dolina Glen Coe ob prihodu na Škotsko s svojo lepoto res vtisnila v spomin! Vožnja nam...
Continue reading...