Pristovški Storžič

Trenutne razmere v hribih so kot nalašč za turno smuko, in tudi sam sem se tako pridružil tisti množici ljudi, ki med tednom med vsako delovno pavzo besno klika po raznoraznih skupinah na socialnih omrežjijh in se slini nad nedotaknjenimi krtinami, kuclji, hribi in gorami,ki se šibijo pod težo novozapadlega pršiča. Nekateri moramo za dozo powderja žal počakati na vikend, in Pristovški Storžič ni bil nobena izjema. Predlog za Pristovški Storžič je dal Johny, in z Matjažem mu nisva ugovarjala. Nedotaknjen pršič je, kot že prej omenjeno, v teh časih redka dobrina, in za vikend se človek težko izogne gneči na vseh popularnih turnosmučarskih destinacijah. Samoten vrh...
Continue reading...

Severovzhodni greben Vrtače

Severovzhodni greben Vrtače (III-II, 150m) je ena tistih smeri, ki sem jih spoznal že davnega leta 2011, ko sem se šele začenjal ukvarjati z alpinizmom. Takrat je predstavljala primeren zalogaj za nadebudnega pripravnika. No, leta so minevala, za smer pa si nikdar nisem vzel časa, saj sem jo vedno bolj dajal tja nekam “v backup”, ko ne bo razmer oz. za kakšen deževen vikend ob koncu sezone. Trenutna vremenska situacija – novozapadli sneg, ki zaradi slabe podlage še ne ponuja kakovostnih smučarskih oz. plezalnih razmer – mi je dala misliti, da bi morda SV greben Vrtače vseeno bil za splezat. Naivno sem celo upal, da...
Continue reading...

Križna Gora Bloc

Tik pred zdajci, v zadnjih dneh, preden je zima pokazala svoje zobe, nama je z Matjažem uspelo splezati nekaj (3) linij na velikem skalnem bloku na Križni Gori. “Bolder” sem povsem naključno našel prejšnje leto med pohajkovanjem po grebenski poti na Križno Goro, in že takrat se mi je zdelo, da ima stvar potencial. Ob prvem obisku bolderja – solo – sem precejšenj del skale očistil zemlje in plevela, neke blazne motivacije, da stvar zaključim, pa ni bilo. Ob drugem obisku v visokem poletju sva z Matjažem dobesedno umirala – v lastnem potu, ter v pikih neštetih komarjev, ki jim je bolder...
Continue reading...

Zajeda Skute

Po resnično bednem in depresivnem (beri: deževnem) septembru je nastopil letošnji oktober, in eden za drugim so se vrstili lepi, jasni, topli in sončni vikendi. Tako se je obisk visokogorja podaljšal krepko v jesen/zimo, in z Markotom sva se za lepo soboto dogovorila, da greva plezat v Zajedo Skute (V-/IV, 370m). Skupaj z Rokom in Markotom se v petek po službi dobimo na parkirišču za Kamniško sedlo, cilj: bivak pod Skuto. Imamo še cca. 1 uro dnevne svetlobe, nato pa se začne počasi delati tema. Prvič hodim čez Žmavčarje navzgor, in gladko lahko potrdim, da je pot bolj primerna za sestop. V trdi...
Continue reading...

Tapeta v južni steni Prisojnika

Z Mojco sva se že celo poletje usklajevala, da bi šla kdaj plezat v hribe, toda očitno sva obadva tako zasedena, da se nama je uspelo uskladiti šele oktobra… Ker sem bil sam kar dobro zdelan od obiska Novega vrha prejšnji dan, sem si za nedeljo zaželel nekaj bolj ležernega. Tapeta (V+/IV, 250m) v južni steni Prisojnika je ustrezala vsem željenim atributom, in v družbi Matjaža in Eve smo v nedeljo skupaj krenili na pot proti Vršiču. Na srečo smo že tako pozno v letu, da na vrhu sedla Vršič navkljub pozni uri prihoda ni več trume avtomobilov, in kot kaže smo prvi v...
Continue reading...

Plezanje v Novem vrhu

Za Novi vrh sem prvič slišal od Matota, in iz njegovih ust so že 5 (6?) let nazaj letele same besede hvale, tako da sem steno brez pomislekov dodal na (vedno večji…) seznam plezalskih destinacij. Kot je s temi stvarmi običajno, sem moral čakati več let, da sem steno dejansko obiskal. Že lani konec poletja sem za steno (točneje, za Smer pojoče travice) “ogreval” Evo, in letos se je očitno končno vse poklopilo, tako da sta me ob nič kaj hribovski uri pod blokom s kofetom v rokah čakala prav Matevž in Eva – destinacija: baška grapa in Novi vrh! Kolikor je baška grapa...
Continue reading...

Beljaški stolp – Via Weiss

Po sobotni epopeji v severni steni Grintovca smo bili za nedeljo s klasično trojico – Eva, Matjaž, moja malenkost – zopet zmenjeni za izlet v hribe. Moj pogoj je bil preprost: ne prezgoden štart, ter “lahkotna, ne preveč težavna tura”. O Beljaškem stolpu nad kočo Corsi sem slišal že veliko lepih besed, in tako je bila izbira ture kot na dlani. Zjutraj me ob budilki pričaka sms od Matjaža, da se turi odpoveduje, in z Evo sva hitro zedinjena, da se morava imeti ekstra fino, da se bo Matjažu čim večji del sončne nedelje pošteno kolcalo :). Že med vožnjo do parkirišča za Viško...
Continue reading...

Kovkov sindrom v severni steni Grintovca

Matic me je med tednom kontaktiral za vikendaško plezarijo. Zaradi spleta okoliščin mu je za prijavo na interne ferajnovske izpite za alpinista zmanjkala še ena vsaj 500-metrska smer z oceno vsaj IV. Tako sva šla v iskanje smeri, in hitro prišla do spoznanja da take smeri v južnih stenah naših gora pač ni! Nazadnje se nekako zediniva, da bo v trenutnih “zasneženih” razmerah dobra opcija morda smer Kovkov sindrom (V-/IV-, 500m) v severni steni Grintovca. Že pred soboto se mi je dozdevalo, da bova imela precej “epske” razmere, in tekom tedna sem sem in tja pojamral, kaj mi je tega treba ter...
Continue reading...

Dolina Triglavskih jezer

Dolina Triglavskih jezer mi je najljubša ravno v jesenskem času. Takrat, ko se zaprejo koče in iz doline izginejo trume pohodnikov; ko se macesni pobarvajo na tisto kičasto oranžno barvo ter kontrirajo čisti belini prvih zaplat snega; ko se temno modro jesensko nebo zrcali v mirnih, zelenkastih odtenkih sedmerih jezer. Skoraj vsako leto me pot zanese v te konce; tokrat smo jih obiskali z Matjažem in Evo – žal sicer kak vikend prezgodaj, saj je bila koča pri Sedmerih jezerih še odprta. Pa vendar je poletna množica že izginila in večino časa smo imeli dolino samo zase! Vzpon čez Komarčo še nikdar ni bil pretirano...
Continue reading...

Vršiške vinjete (3) – Jeseniška smer

Another week, another route. En teden po plezanju Madonne je zopet čas za pošihtno plezanje na Vršiču. Tokrat si z Evo zastaviva Jeseniško smer (V+/IV-V, 150m), kajpak zopet v Nad Šitom Glava. Do dejanskega vstopa v smer, ki se začne na široki naloženi gredini v sredini stene, sva plezala nekakšno direktno vstopno varianto, ki je bila po pričakovanjih precej podrta. Varovala sva se pravzaprav samo en cug, v katerem sva našla celo en star klin, Eva pa je naredila malo šolo in izbila svoj prvi klin :). Nato sva se razvezala in se po precejšnjem šodru povzpela do očitnega vstopa v smer. Ponovna navezava na vrv...
Continue reading...