Ker v soboto nikakor nisem imel dovolj in ker je bilo napovedano lepo vreme, sem se z veseljem spet pridružil Janu in njegovemu očetu Alešu, ki sta s še enim “starim mačkom”; Belkotom planirala zlesti Teranovo smer v Dolgem Hrbtu.
Ker gre kar za zimsko klasiko naših gora, smo štartali zgodaj – natančneje okrog 7 iz Reteč. Mene je kar zdelovalo, da sem spal le kakih 5 ur, saj sem prejšnji dan po ledni plezariji šel še na nek rojstni dan, tako da sem domov prišel šele okrog 1, vstal pa seveda ob 6. Sicer sem potem celotno pot v avtu predremal, ampak stvar ni enaka 🙂 .
Hitro smo prispeli na Jezersko, zmetali opremo nase ter se odpravili proti sami smeri. Kake silne utrujenosti od ledne plezarije na srečo nisem imel in prav veselil sem se, da grem enrat za spremembo spet plezat v sneg. Žal ga Belko spredaj šopa kot nor in v cca 1. uri smo pod smerjo. Vmes prečkamo snežišče, kjer se sicer nekoliko udira, ampak je spodaj pod snegom trdna podlaga. Vidi se, da je ta del stalno v senci in se tako snežna odeja še ni tako dobro preobrazila. Seveda smo se lotili natikanja derez in opreme v ravno najbolj strmem delu dostopnega snežišča :). A kaj češ.
Nato se odpravimo do vstopa v smer, kjer sta že zabita dva klina, na katerih uredimo varovanje. Za nama se vzpenjata še dva alpinista, ki bosta žal mogla plezati za nami. Vsaj gaziti jima ne bo potrebno v položnejših koncih :). Belko švigne naprej, zleze cel prvi cug, uredi varovanje; Jan mu tako hitro sledi, za njim pa Janov oče. Ko sem na vrsti jaz, podrem štant in se tudi sam podam v smer.
Sigurno je bila to moja najbolj strma zimska smer, saj prej z izjemo dveh grap nad planino Laz še nisem bil veliko v grapah in smereh pozimi. Vendar pa je plezarija nor užitek; sneg je trd, tako da se cepin kar popa vanj, vmes pa je tudi kar nekaj lednih predelov z dobrim ledom. Tako sem hitro na drugem štantu, kjer je spet na srečo zabit en klin. Stlačim se v skalno razpoko ter pozihram Aleša, ki pleza naprej. On hitro zleze vseh 60 metrov štrika, in za njim se zapodim v smer jaz; ta del je še bolj super, saj je na nekaterih koncih še nekoliko bolj pokonci, ampak so razmere res idealne, tako da je čisti užitek. Aleš me je čakal ravno na izravnavi smeri, ter me je zihral samo na cepine, ker je obstoječ klin v skali držal milo rečeno nič.
Ker je sledeč cug bil bolj gaženje po snegu kot kaj drugega, tudi jaz Aleša pozihram na cepine, on pa gre naprej; nato zlezeva še en cug po zasneženi grapci, kjer so razmere nekoliko manj idealne, saj se kar namatraš v gaženju.
Sledil je še en bolj strm del smeri, nato pa sva že pod zadnjo prečko, kjer je Belko “ornk” zabil klin; tako tam grem jaz malo naprej, na klinu uredim štant in pozihram Aleša, ki zleze prečko (v njej je kar nekaj klinov, tako da se lahko sproti vpenja v komplete). Sledi še izbijanje Belkovega klina (pismo, se človek kar namatra, da ven dobi enega navadnega Jeseničana), nato pa še jaz zlezem prečko, kjer gre za zanimivo plezanje z zatikanjem cepina po skalah in kosih ledu, saj je sneg preveč zmehčan, da bi držal oz. ga je premalo. 1 meter nad štantom (svedrovec!), kjer me je zihral Aleš, stopim čez grebenček, in odpre se mi pogled na snežne planjave nad Kranjsko kočo; prestopim čez, še malo poplezam navzdol, nato pa sledi hoja po snežiščih do Kranjske koče na Ledinah. Za Teranovo smer sva z Alešom rabila 2 uri, kar se mi zdi kar v redu čas. Moti me edinole to, da bi si lahko vzela nekaj minut na kakem štantu, da bi naredil kako fotko več. Zoprno je, če moraš ves čas varovati, saj se znatno zmanjša čas, ki ga imaš na voljo, da fotkaš 🙂 .
Vmes se z Alešem razveževa in se sprehodiva po gazi do Kranjske koče, kjer naju že čakata Jan in Belko. Sneg se kar udira in treba je biti precej previden, saj lahko na enem delu snežišča ob padcu suvereno odletiš to dna Žrela. Pri Kranjski koči se malo okrepčamo, nato pa bruhnemo proti Žrelu. Tam previdno sestopimo, saj je sneg podoben kot povsod, kjer naklon pobočja ni dovolj velik – se kar udira. Noben seveda noče po riti do dna, tako da hodimo tukaj nekoliko bolj počasi.
Ker smo imelo vso robo sabo v rukzakih, se sprehodimo do vznožja snežišča, tam pa damo s sebe še dereze in ostalo opremo. Vmes se suvereno pogovarjamo o Sinjem slapu ter o tem, kako dobro je narejen (mimogrede, dobro narejena je tudi Vikijeva sveča, kot tudi oba Ledinska slapova). Na kraj pameti pa nam ne pade, da bi se zapodili še vanj, saj bi nam “ovinek” ne vzel več kot 2 uri. Tako pa se tega domislimo šele pri avtu, kjer se nam seveda (očitno!) ne da več nazaj. No ja, smo bili pa vsaj doma že ob dveh :).