Izlet na Mont Blanc

Tokrat smo se podali kar na najvišji vrh oz. streho Alp – Mont Blanc oz. po naše, Bela gora.

Vsa stvar se je začela, ko je odpadel naš izlet v sklopu alpinistične šole na Grossglockner (Veliki Klek), kjer bi zamudniki lahko opravili tečaj ledeniške tehnike. Seveda nam jo je zagodlo vreme.

Nato je Miloš izvedel, da Brico gre naslednji teden na Mont Blanc, saj sta ga najela 2 modela, da ju vodi na vrh. Brico je dovolil, da nas nekaj lahko gre zraven in hitro se nas nabere klapa petih pustolovcev za izziv – jaz, Miloš, Simon, Jernej in Jože.

Tako smo se v sredo odpravili z Bricotovim kombijem proti Franciji. Pot se vleče po doolgi Italiji, kjer se nazadnje le odcepimo na desno proti dolini Aoste, ki vodi pod sam vrh Monte Bianca (po italijansko). Nato sledi tunel pod Mont Blancom, ki je najdaljši tunel v tem koncu sveta. Ko na nasprotni strani le ugledamo luč sveta, se pod nami pojavi Chamonix, ki pa je žal ves oblit v megleno in deževno kopo. Levo se pne beli jezik ledenika Bossona, mi pa se hitro deployamo v kempu z dvema zvezdicama v centru Chamonix-ja.

Na srečo je tako vreme predvideno, saj naj bi se čez 2 dni pojavilo prvo okno lepega vremena, v katerem bi po načrtu morali doseči vrh.

V kemp prispemo pozno, tako da sledi postavljanje šotorov, večerja tortelinov, spoznavanje Bricotovih najemnikov (Simon in Marko), nato pa spanje.

Naslednjo jutro je vreme še vedno kilavo, mi pa se kljub vsemu hitro napravimo, spakiramo rukzake ter pičimo nasproti žičnici proti Aiguille du Midi.

Aiguille du Midi je 3800m visoka špica direktno nad Chamonix-jem, na katero iz samega Chamonix-ja pelje gondola nihalka, ki je sploh v zgornjem delu zelo ambiciozno postavljena – premaga namreč več kot 1000m višinske razlike brez kakršnegakoli podpornega stebra. Tako je odlična za “quickie” aklimatizacijsko turo, saj v kakih 20 minutah premagaš višinsko razliko kakih 2800m (1000m -> 3800m). Žal je vreme nadvse oblačno, tako da ne vidimo 1000m prepada pod seboj, temveč zgolj 5 metrov okrog nihalke.

Na vrhu je svet povsem drugačen – nekoliko je seveda hladneje, predvsem pa se že pozna višina – ko se sprehodimo na razgledno ploščad že kar malo zadihamo. Aiguille du Midi sicer ponuja lepe plezalne poti, je pa tudi izhodišče za hojo na Mont Blanc du Tacul – 4200m visok vrh v masivu Mont Blanca.

Vrnemo se v tunel, kjer se napravimo v opremo ter navežemo v naveze, nato pa se odpravimo po strmem grebenu dol na ledenik ter naredimo sprehod do koče Cosmique. Pri tem se spustimo za kakih 300m višincev.

Pri koči se vreme začne malo pucati, in za trenutek vidimo Grandes Jorasses v ozadju, prav tako pa se lepo vidi greben Cosmique proti vrhu Aiguille du Midi-ja, ki se ga pleza (IV, 300m). Pri koči gre Brico z vodencema na čaj, mi pa uganjamo norčije kar zunaj.

Sledi tečaj ledeniške tehnike, ki ga z Jožo oba opraviva. Oba pa sva imela kar probleme, saj sem jaz imel na štriku Miloša, Jože pa Simona, in vsekakor sta zelo realno simulirala padec v špaltno (beri: se obešala po štriku kot nora).

Nato se sprehodimo nazaj na Aiguille du Midi, kjer že nekoliko bolj zašvicamo, saj premagamo 300m višinske razlike. Nato pa z gondolo nazaj dol v meglen Chamonix. Mene je zadnji greben kar dodobra zmatral, zato sem bil kar malo zaskrbljen glede naslednjega vzpona.

Ta večer v kempu srečamo sosedo iz Amerike po imenu Kristin ter jo povabimo na pivo. Ker smo sami fejst fantje, jo seveda povabimo, da se nam pridruži pri vzponu, saj je zgledala ta prava planinka (teden prej je namreč plezala v Grande Cimi v Domolitih). Pravi, da se bo odločila do jutra.

Naslednje jutro se zbudimo v čudovito šajbo! Prav neverjetno je, saj prvič zagledamo vse visoke gore okrog Chamonix-ja, ki so bile prejšnji dan zakrite z meglo. Proti severu se vidi Aiguille du Midi, desno od nje pa gromozanski Bosson, greben Mont Blanca in kopa Dome du Gouter, ki leži nad našo planirano ruto na Mont Blanc. Kristin prav tako pristane in tako se nas 6 odpravi proti kraju na drugi strani doline, kjer se nahaja postaja za zobato železnico za Mont Blanc.

Tam ujamemo železnico, ki se vzpne na nadmorsko višino 2300m. Je zelo počasna, nudi pa veličastne razglede na drug ledenik Mont Blanca. Od zgornje postaje železnice sledi pohod po razbitem granitu, ki ga hodiš kaki 2 uri do začetka vzpona proti t.i. Grand Colouir-ju, ki je poimenovan tudi Death colouir, to pa zato, ker je precej navpik ter izredno izpostavljen za padajoče kamenje. Na srečo nas na tem delu poti spremlja megla, tako da nas sonce prav nič močno ne švasa. Sam vzpon po Grand Colouir-ju sicer ni pretirano tehnično težak, z derezami praskaš po deloma zavarovani, deloma nezavarovani poti, ki nikakor ne preseže I-ke oz. II-ke. Je pa greben kot že omenjeno precej izpostavljen. Velik problem so velike gruče ljudi, ki Colouir plezajo v navezah, kar seveda močno upočasni promet.

Največji psihološki problem predstavlja koča Gouter, ki jo že od začetka vidiš na vrhu 1000m visoke stene, ter jo nato gledaš vso pot po Colouir-ju. Sicer pa nam pot ne predstavlja posebnih težav – ko dobiš občutek za dereze, vidiš, da primejo na skalo bolje kot marsikatere plezalke.

Tako hitro premagamo višinsko razliko prvega dne 1500m in že smo pri koči. Tukaj naletimo na prvo oviro – koča se šibi pod težo ljudi; 2 dni prej smo klicarili, ker so nekako spregledali našo spletno rezervacijo, in vse kar so nam lahko obljubili je bilo spanje v jedilnici in juha. No, nazadnje se situacija nekoliko bolj srečno izteče – dobimo več kot dovolj juhe za vse nas, sladico, oskrbnik pa nam v opravičilo zastonj priloži še buteljko rdečega, ki hitro poide. Sicer pa zanimiva informacija: pivo na 3800m stane 9€.

Sicer pa smo bili mi eni bolj vedrih obrazov v koči – vse naokoli vidiš ljudi, ki jim slabi, ki se ne počutijo dobro, ipd., medtem ko zunaj koče vidiš bruhice juh, ki očitno niso mogle zdržati v želodcih lastnikov. Tudi nam rahlo buta v glavi, Marko pa preventivno poje aspirin, saj se tudi ne počuti najbolje.

Okrog 8 ure zvečer se luči ugasnejo, mi pa dobimo naš kotiček za spanje – jedilnico, v kateri nas spi kakih 40 ljudi. O tej noči lahko povem le to, da nisem zaspal niti sekunde, da me je zeblo, čeprav sem nase navlekel vso obleko, ki sem jo imel, ter da sem se ponoči praktično odločil, da ne grem naprej, ker sem mislil, da imam vročino.

Ob pol 2 nas oskrbniki zbudijo, in mi se takojci spokamo iz jedilnice ven, saj imajo tisti, ki so vnaprej rezervirali kočo, zajtrk. Jaz se v stoje počutim mnogo bolje kot v leže, tako da požrem aspirin in šibam ven v bojni opremi. Pred kočo se damo v naveze (jaz – Miloš – Kristin in Jernej – Jože – Simon) ter v soju čelnih svetilk začnemo slediti koloni hitrejših osvajalcev. Celotna nočna pot ti mine relativno hitro, predvsem pa te matra višina, saj si konstantno zmatran in vsak manjši klanec te tako zjebe, da moraš delati pavze. Sicer pa je noč velika prednost, saj se sploh ne zavedaš, koliko horizontalne razdalje narediš.

Nekje nad bivakom (4300m) srečamo Jožeta, ki pravi, da ima dovolj ter da nas bo počakal tam. Mi pa rinemo naprej proti grebenu. Počasi se dela dan; okolica je izjemno lepa, a kaj, ko imaš pred sabo doolg greben, ki mu ni in ni konca. Od trenutka, ko misliš, da si že skoraj pod vrhom, in dejanskim vrhom, sta kaki slabi 2 uri hoje, ki sta res kar naporni. Na koncu se na vsakih 20 korakov ustavimo ter pavziramo. Sicer pa moram pohvaliti Miloša, saj je kot prvi v navezi odlično narekoval tempo.

Malo pod vrhom srečamo Jerneja in Simona, ki se ravno vračata z vrha, in to nam da dodaten zagon, da jo zarinemo proti vrhu. Nanj stopimo okrog 7 ure zjutraj. Odprejo se nam fenomenalni razgledi v vse smeri, spodaj globoko v dolini pa morje oblakov. Sicer pa je precej mraz, tako da hitro poslikamo okolico, naredimo skupinsko fotko, nato pa nazaj navzdol.

Do bivaka smo nato hodili v navezi, in sam spust je pravzaprav bolj nevaren, saj imaš zmatrane noge, dereze na njih, pred seboj štrik, klanec pa je navzdol po ozkem grebenu in na momente čez debele sloje opasti. Mi ga seveda kar gonimo dol, tako da se z vsemi srečamo pri bivaku. Brico je peljal na vrh le Markota, saj so Simona žal nazadnje le malce izdale noge (ima namreč oba kolka zamenjana – svaka čast!!). Tam se razvežemo in kakih 15 minut zgolj ležimo na soncu in počivamo.

Nato sledi dooolg in mučen sestop do koče Gouter, kjer že jaz zaostanem za ostalimi, Miloš pa je še bolj zadaj. Zdaj, ko je dan, vidiš kako dolga horizontalna razdalja je do koče in ob zmatranih nogah se človek fino namatra, da jo doseže.

V koči počakamo Miloša in si privoščimo prvo hrano v dnevu. Koka kola in nekaj energijskih tablic nam da novih moči, tako da po približno uri počitka krenemo navzdol čez Colouir. Dol plezamo kar nenavezani, saj je tako mnogo hitreje. Se pa še vedno vleče, ker smo previdni in na večino strmejših odsekih plezamo vzvratno.

Mene vmes že prav fino navija in takoj, ko sva z Jožetom iz Colouirja, letim za skalo na deploy. Pri tem vidim Miloša in Kristin daleč spodaj… Predvsem Miloš je z izgubo nadmorske višine iznenada dobil ogromno energije in kar teče dol, da ga samo gledamo. Kristin pa je tako ali tako imela več kondicije kot mi vsi skupaj.

Nazadnje nas čaka še zadnji del poti, tek navzdol po razbitem granitu, ki traja kako uro, in že smo na zgornji postaji železnice. Vsi smo ožeti kot cunje in samo čakamo, da pridemo do tuša in spanja.

Nekako tako se je zaključila naša dogodivščina v Franciji. Seveda smo v Chamonix-ju spet jedli torteline, nato pa spili nekaj pivc, nato pa vsi popadali kot ubiti.

Naslednji dan pa vožnja nazaj domov. Odlično vreme in še boljša družba sta naredila izjemno fejst pustolovščino, ki je ne bomo pozabili. Vsem z dovoljšnjo mero kondicije pa priporočam tale izlet – kot bi rekel Miloš, vse skupej je en malo višji Blegoš. Je pa lahko izlet super, če ti višina le ne dela prevelikih problemov (beri: če se dovolj dobro aklimatiziraš).

Fotke pa na Picasi.

3 komentarji

  1. Duco   •  

    Hvala 🙂
    Vsekakor se imamo tako za doseganje vrha kot za fotke zahvaliti čudovitemu vremenu – tole je bila namreč prva luknja lepega vremena po (baje) več kot mesecu oblačnosti.

  2. Pingback: zluftan.si – Chamonix 2014: Zasnežen začetek tedna

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja