Švicanje nad Vipavo

Z Jernejem imava zadnje čase kar climbing spree, saj vsak vikend bruhneva na plezarijo. Tako tudi ta vikend skupno zavrneva Miloševo povabilo na turo na Triglav in se zmeniva za napad Vipave.

Desno od Gradiške Ture se namreč nahaja t.i. Podraška Tura, kjer imaš en kup 100m – 375m smeri, ki niso navrtane. Odločiva se za Nikolajevo smer (IV/II, 375m), ki se je kasneje izkazala za odlično odločitev. Ker obema manjka spanca, se zmeniva za odhod šele ob 7:30 iz Bitenj. Ker nas večino časa razvaža okrog Jernej se tokrat jaz javim za šoferja.

Na cesti ni nobene gužve in že okrog 8:30 se nahajava v Gradišču, kjer urno navlečeva nase vso opremo, ki tokrat vključuje vseh 8 frendov – tukajšnja skala je precej drugačna kot po naših hribih in mnogo redkeje se da zabiti klin, zato pa je več pok, ki so kot naročene za frende in jebice. Klasično vzameva en rukzak in pot pod noge!

Vstop v smer se nahaja za simpatično cerkvico Sv. Miklavža, do katerega je iz parkirišča kake pol ure sprehoda. Vmes se ravno fino ogrejeva.

Meni pripade prvi cug, ki je v prvem delu zelo lep – tkole od oka III/IV-, v njem je nekaj klinov, sicer pa je možnosti za frende in jebice neomejeno. Orientacija ni zahtevna, saj v zgornjem delu smer preide v plezanje po skalah in podrasti, in vse naokrog je zaraščeno, smer pa je izsekana. Hitro porabim ves štrik in štantam na drevo.

Že takoj med plezanjem prvega cuga Jerneju uspe z rukzaka izgubiti eno plastenko vode, ki sva jo kasneje vročično klela. Lesson learned, in drugo (edino preostalo) flašo takojci zabaševa v notranjost rukzaka.

Ker so nazadnje v Begunjščici lepi cugi pripadli meni, tokratne lepote prepustim Jerneju da jih napelje. Drugi cug je plezarija, zaradi katere bi svetoval Nikolajevo smer. Skalna plata, visoka kakih 30m, čisto navpik, vendar dodobra razjedana, tako da je plezanje pravi užitek. Aja, vstopiš pa vanjo nekoliko v desno (kake 2 metra), vendar je vhodov več. Družno sva bila mnenja, da sva vhod na plato zgrešila in šla neko svojo varjanto, ki pa je bila prav tako povsem splezljiva.

 Jernej si navkljub odlični skali vzame čas, saj je pogled pod nogami kar “luftarski” in možnosti za varovanje so zgolj frendi, katerim še vedno ne zaupamo najbolj (čeprav bi jim mogli, saj vem).

Takoj po plati Jernej spet poštanta na drevo, in jaz mu sledim – kot omenjeno je cug resnično vrhunski, in plezanje po njem je prava uživancija. Nato spet napeljujem naprej jaz – tukaj se svet položi, in po izstopnem kaminčku (ki ti kar da vetra – je zgolj nekajmeterski, vendar v njem zmanjka dobrih grifov tako da se je treba kar fino postaviti) teren preide v I/II-ko.

Jaz napeljem dolžino štrika in povarujem Jerneja na rogelj, on gre še kakih 20m naprej, Nato pa se razveževa. Sledi plezanje po desni strani rebra, ki nikoli ne preseže I/II-ke – skratka, škoda časa za varovanje. Tako se vzpenjava po rebru, dokler ne prečiva v desno ter se vzpneva pod novo, spet kakih 30m visoko plato. No, ta plata je precej bolj fojhtna kot prejšnja, in najina smer jo obide po desni strani; sicer je prehod mnogo lažji, vendar je skala v tem cugu zoprno krušljiva.

Jernej spet gre naprej (lepši cugi pa te fore…), in ubere neko svojo varijanto na levo, kjer skoraj izruva polmetrsko skalo iz stene. Po kakih 10m se stena nekoliko položi, in sledi II-III-ka po rebru navzgor – pristna šodrarska plezarija, kjer bolj kot ne uživaš.

Nato napeljujem jaz in takoj me pričaka “trentarski” detajl, kjer je v steno zabitih kakih 6 klinov, za katere še zdaj ne veva, zakaj so tam, saj niso plezalni klini (=vanje ne moreš vpeti varovanja). Sicer pa je detajl preprost, čeprav zoprno krušljiv. Nato spet sledi vzpenjanje do vrha rebra.

Jernej se nato spusti kakih 10m z grebena, nato pa napade še zadnjo plato, ki je res veličastna, saj se dviga kakih 60m pod nama, vendar jo Nikolajeva smer obvozi po levi strani po strmi diagonalni rampi. Tam me Jernej poštanta, nato pa končno pripade en lepši cug meni :). Plezarija, ki nikjer ne preseže III-ke, je pa uživancija na polno. Dobra skala, dobre možnosti varovanja, in super razgledi (sva že kakih 300m nad izhodiščem).

Na vrhu se da izplezati praktično kamorkoli, vendar sam raje zavijem v desno in naredim štant pod zadnjo skalno “flanko”, da bo Jernej imel še kake pol cuga luštne plezarije. Jernej suvereno napelje še zadnji cug, jaz pa si tokrat privoščim direktno linijo navzgor, saj imam varovanje top rope, in se fino pomatram po čudoviti plati. Vrh označuje kamniti zid.

 Razveževa se in nejeverno ugotoviva, da prvič plezava že 4 ure (občutno bolje nama gre, vsakič sva bolj hitra inu izvežbana); kar je bolj zoprno je, da se zaveva, da sva brez tekočine, sonce pa švasa kot pri norcih.

No, sestop je bil pa spet svoja zgodba :). Glede na vodniček naj bi nekje odcepila pot navzdol, ki te po grapi pripelje do dna – midva pa se odločiva, da bova rajši po planoti šla do vrha Gradiške Ture in sestopila po ferati. Takoj nad vrhom smeri se namreč nahaja velikanski oddajnik in sklepala sva, da do njega pač mora peljati kakšna pot.

No, poti nisva našla, in edini znak civilizacije je bila oddaljena motorka kmeta, ki je v daljavi žagal drva. Tako se pobijava po gozdu, ki je na nekaterih koncih zoprno gost, in šele v bližini Gradiške Ture naletiva na urejeno pešpot.

Nato pa v dir navzdol! Od obeh teče, vroče pa kot pri norcih. Sonce ga neusmiljeno žge, pa čeprav smo sredi septembra. Sestop čez ferato se tako kar vleče, saj obadva vidiva pred očmi le vodo, ki jo imava v avtu. Sicer pa sva hitra in učinkovita – kako ne bi bila, saj imava obadva odlično obutev (moram se malo pohvalit, da imam nove čevlje za dostop :)).

V Stebru vidiva še eno navezo, ki abzajla navzdol, povsem mogoče da zaradi sonca…

Kaj naj rečem za konec? Super smerce, in še se bo šlo sem. Samo v malo bolj zimskih mesecih…

Aja, fotoaparata pa tokrat nisem jemal seboj, tako da čakam na Jerneja, da mi zrihta kakšno fotko :). Bom dodal, ko jih bom imel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja