Slovenska smer v Steni

Pa smo le šli! Slovenska smer v S steni Triglava je bila že doolgo na moji (in tudi drugih) listi želja, vendar nikdar nismo zbrali poguma zaradi navigacijskih težav. Vsi namreč pravijo, da je smer orientacijsko precej zahtevna. Če temu dodaš še veliko dolžino smeri (700-800m) ter plezanje v gojzarjih, res nočeš zalutati.

Na našo veliko srečo se nas je usmilil Janez, tako da je padel telefon in že smo bili zmenjeni. Janez je v navezi imel svojo hči Majo, v naši navezi pa smo bili Miloš, Jernej in moja malenkost. Navkljub navezi treh se hitrost ni tako zelo poznala, saj smo večinoma plezali kar na “binglna” – dela je bilo preprosto preveč za dva štrika.

Slovenska smer je sicer ena največjih klasik v naših gorah; gre za prvo preplezano smer v Triglavski severni steni, ki so jo raziskali že gorski lovci v 19. stoletju, omenja pa se predvsem ime Ivana Berginca. Različni plezalci so nato smeri dodali nešteto variant in različic. Janez se je odločil (ker je tokrat s seboj imel same navdušene plezalce), da v smer vstopimo po nekoliko težji varianti preko kaminov. Morda najbolj pogost vstop v smer se sicer nahaja nekoliko višje in se imenuje “preko treh macesnov”.

Zaradi dejstva, da je sobota, ter da nas čaka dolga in naporna tura, iz Škofje Loke štartamo že ob pol 4 zjutraj. Na poti poberemo še Miloša in Jerneja, v Vratih pa smo malenkost čez 5. Nato sledimo markacijam za pot Čez prag, od katere se nad prvo sekcijo klinov odcepimo na desno. Na tem mestu zagledamo že 3 naveze v začetku Nemške smeri, prav tako pa za nami pridirka še ena naveza, ki prav tako gre tja. V Slovenski pa ni videti nobenega! Plezati začnemo ob 6:20. Vstop začnemo na istem delu, kjer se začne tudi Nemška smer – že takoj se navežemo, saj nas čaka prečka v desno (ki pa ni pretirano težka). Nato Nemška smer sledi v desno, mi pa zavijemo v levo v izrazit kamin v steni.

Kot prvi vedno pleza naprej Janez, saj je v Slovenski bil že kar nekajkrat, mi pa vestno sledimo. Uvodne raztežaje pleza naprej Miloš, kar je edinole prav, saj se prav on najbolj domače počuti v kaminih :). Ne vem, ali je bil problem v tem, da tokrat plezamo kar v gojzarjih, ali pa to, da še nismo ogreti, vendar sem se sam moral kar pozabavati, da sem se pregrizel čez tisti kamin. Kamina je za cel raztežaj, nato pa sledi majhen stebrič, prečka v levo ter čudovit raz. Še kak raztežaj po nekakšni naloženi grapici, in prispemo pod bele plati.

Bele plati so kompakten, platasti del stene (dobro viden iz doline), ki se mu Slovenska smer ogne po grapici na desni strani. Tu se začne uživancija! Teren ne preseže II-ke, razgledi so čudoviti, skala kompaktna, plezanje pa užitek. Belih plati je za cca. 2 raztežaja, nato pa počasi že prispemo do Bučerjeve stene. Nekje tukaj nas zaposli krajši skalni skokec, ki ga preplezamo po rampi v levo (ne preveč dobra skala), sledita pa še 2 raztežaja uživantske plezarije; kmalu nato zagledamo slovito Slovensko grapo ter del Zlatorogovih polic. V Bučerjevi steni najdemo tudi vpisno knjižico, kjer vidimo, da smo šele 3. ekipa v smeri danes. To je res odlično, saj smo vsi pričakovali avtocesto.

Kar malo smo presenečeni, kako je smer v resnici “redko” zabita. Res je, da ocena ni težka (smer ne preseže III-ke), pa vendar bi za tako klasiko pričakoval obilje klinov. Pa jih kar ni in ni, tako da večino sidrišč zabijamo in izbijamo sami. Že res, da mnogo ljudi to smer solira, ampak tukaj se povsem strinjam z Janezom – zakaj bi reskiral, če imaš dovolj časa za normalno varovanje? Prav tako se počasi navajamo na plezanje v gojzarjih, in čeprav že kar zaupamo stopanjem po majhnih poličkah, si sam ne predstavljal, da bi plezal IV ali karkoli več v njih. Je III zame kar zgornja meja. Vsaka čast pionirjem alpinizma, ki so vse preplezali v okovanih čevljih!

V Slovenski grapi je snega relativno malo in z dvema prehodoma se da obiti celotno snežno površino, tako da cepinov oz. derez nismo potrebovali. Tukaj se razvežemo in poplezavamo/hodimo po skalnih prehodih ob grapi. Na vrhu grape nam Janez pokaže, kje poteka Prevčev izstop, mi pa se zopet navežemo ter se usmerimo nekoliko v desno po sitnem, mokrem detajlu (pomojem III, vsaj v gojzarjih), kateremu sledi prečka v levo. Naslednji raztežaj je izredno lep, saj preplezamo veliko okno, nakar sledi še nekaj lahkega plezanja, dokler na desno nekje na sredini Slovenskega turnca dosežemo Frelihove police.

Tukaj se spet navežemo – po Frelihovi polici teče prečka, ki je fino zračna, saj nam pogled uhaja navzdol proti Slovenski grapi, je pa polica enostavna ter kar dobro nabita. Vzpnemo se po široki zajedi do vrha, kjer se moramo stlačiti skozi majhen preduh. Na tem mestu se nam pod nogami odpre celotna Stena v svoji veličini! Naša pot pa sledi majhni polički, v sredini katere je zadnje sidrišče. Neverjeten ambient! Ko visiš na 2 klinih in imaš pod seboj celotno ostenje Stene je občutek prav res nepopisen.

Zadnji raztežaj dokonča prečko, saj se polica konča, in kakih 10 metrov izplezamo po razčlenjenem, a kar strmem svetu, na majhen stolpič. Pospravimo vrv, nakar nas čaka še 10 minut sprehoda po naloženem, gruščnatem svetu, kjer od zadaj dosežemo vrh Slovenskega turnca. Zgoraj odvržemo robo, na plano potegnemo malico in na čudoviti polici ob razgledih na Stenar, Škrlatico, Razor in druge velikane uživamo. Ravno v zgornjem delu stene sonce zakrijejo oblaki, tako da je temperatura prav odlična (glede na to, da je poletje, bi nas sonce na Triglavskem “ledeniku” sicer kar dobro žgalo). Vidimo tudi greben na Mali Triglav, kjer se drenja ogromno število ljudi, saj se približujejo oblaki in vrh Triglava se že ne vidi več.

Sestop z vrha Slovenskega turnca poteka po planotastem svetu vzhodno od Triglava, kjer nekako naravnamo smer proti Staničevi koči; spustimo se po nekaj meliščih, in relativno hitro trčimo na markirano pot, ki pelje proti poti čez prag in Tominškovi poti. Za sestop se odločimo za pot čez prag, in v lagodnem tempu smo okrog četrte ure popoldne nazaj v Vratih.

Kaj naj rečem? Čudovit dan, čudovita družba! Vtisi bodo sigurno ostali še dolgo. Prav tako smo se dodobra seznanili s Steno, saj Janez na poti ni skoparil z informacijami in kazalci na druge smeri in variante, tako da se zdaj morda nekoliko bolj znajdemo, kje je kaj. Morda bomo zdaj tudi lažje zbrali pogum, da sami gremo splezat kaj v ta sveti kotiček slovenskega alpinizma (fotke na Picasi).

2 komentarja

  1. Pingback: Slovenska smer v Triglavu ← zluftan.si

  2. Pingback: Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni - zluftan.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja