Za zadnji dan smo že cel teden vsak pri sebi v mislih premlevali, kateri slap bi si izbrali za “grande finale”. Seveda nas je vse dražil (in strašil!) Hydnefossen, vendar smo se nato že sredi tedna odločili, da bo moral počakati na naslednje leto, saj je Matej pogledal za nevarnost plazov, ki ni obetala nič dobrega. Dostop do Hydnefossen-a poteka namreč po očitni plaznici, kamor se nanaša sneg iz 2 grap ob slapu ter vsa masa snega, ki kakorkoli prileti čez slap sam. Ravno tako ni bilo videti nobene gazi, kar pomeni, da bi morali brez krpelj gaziti dostop, ki že običajno vzame vsaj 1 uro in pol v dobrih razmerah. Pa še posrani smo bili :). Slap namreč ni od muh, saj je konstantno vertikalen in tudi leva varianta, kjer naj bi sicer bil le prvi raztežaj ocenjen z WI5, nam je bila sumljiva, saj smo nekje drugje prebrali, da je celo težja od centralne smeri, ki je v celoti ocenjena z WI5.
Karmen se za ta dan odloči, da bo rajši počivala v koči, saj jo je pretekli teden kar dodobra zdelal in ne vidi potrebe, da bi še zadnji dan rinila v WI5. Tako se v eno navezo damo Igor, Matej in jaz. Za cilj si zadenemo drugo klasiko okoliša, ki se na nasprotni strani doline pne ravno nad samim Hemsedalom, 250m dolg slap po imenu Grotenutbekken. Je najdaljši slap v dolini (250m), ocenjen pa je ravno tako z WI5, vendar je dejansko le en raztežaj te težavnosti, slap pa se v zgornjem delu močno položi (na WI3). Slap nam je od daleč zgledal kar narejen, čeprav ga večino dneva liže sonce, pa še rekli smo si, da bo v petek najbolj mraz, tako da bo najbolje poskusiti ravno ta dan. Kot ponavadi nam uspe zgrešiti zgažen dostop, tako da sledimo zelo stari gazi, ki nas sicer pripelje pod slap, vendar prej naredi nekaj precej nepotrebnih ovinkov. Dostop nam tako vzame 1 uro.
Slap od spodaj zgleda še kar v redu, čeprav nas zanima, če je možen prehod v levo zaveso, ki ponuja nekoliko lažjo alternativo centralni sveči, ki se dviga kakih 30m visoko in se konča v zelo ozkem kaminu, preden se položi. Prvi raztežaj suvereno napelje Igor, in ko mu z Matejem sledica, odkrijeva, da je led že napol zmešan s snegom, kar ustvarja zanimivo plezanje – cepini in dereze držijo praktčno ob prvem zamahu oz. udarcu, večji izziv pa je v takem ledu nameščati varovanje, oz. zaupati le-temu. Zmenimo se, da bo vsak plezal en težji raztežaj naprej, tako da drugi raztežaj pripade meni.
Nad Igorjevim sidriščem me čaka še nekaj lažjega terena, nato pa začnem plezati kar po ogromnem podstavku centralne sveče. Tudi tu je led napol snežen, tako da je zopet izziv postavljati varovanje. No, ko dosežem podstavek centralne sveče, mi je jasno, da mi tule gori danes ne bomo šli. Sonce je že povsem zajelo slap, tako da mi je na glavo prav pridno kapljalo iz leve zavese, ki je izgledala res bogo – na nekem mestu ne vem, če je imela 10cm ledu. Sicer nimam izkušenj, vendar si predstavljam, da 10cm ledu v senci in minusu drži, na soncu pa bi rekel, da bolj ne.
Druga opcija za napredovanje, centralna sveča, se mi tudi ni zdela vredna poskusa, saj je bila vsa razžrta, in ko sem poskusil plezati višje, je vse skupaj začelo zoprno doneti – kot da je že podstavek odliman od skale. Morda bi bila centralna sveča splezljiva, vendar bi moral biti dan hladnejši (bilo je le -4 stopinje), pa štartati bi morali kako uro kasneje, da bi nas sonce v slapu ujelo šele, ko bi že opravili s svečo in že dosegli lažji teren zgoraj. Nič ne de, v “gnilem” ledu uredim štant, ki ga naredim kar s 4 šraufi – vse, kar mi je ostalo, saj nekako ne zaupam temu ledu. Igor in Matej sta nato hitro pri meni, in obadva se strinjata, da smo prepozni oz. da bi bilo fino slap plezati kak mesec prej, ko sonce še nima take destruktivne moči.
Sledi sigurno najbolj “posran” abzajl, saj v takem ledu narediti abalakova ni ravno najenostavneje. Navkljub vsemu Matej najde kos lepega ledu pod svečo, in sidrišče dobro drži težo vseh nas. Ko abzajlamo in se skrijemo za skalo v spodnjem delu slapu, si kar malo oddahnemo, saj je sonce že začelo delovati in so čez slap že začeli leteti manjši koščki ledu in snega. Uredimo še en abzajl v ledu (skalo, na kateri so bili stari prusiki za abzajl, je Igor z močno odmerjenim potegom napol izruval…) in že smo nazaj pod slapom. Pogled v vodniček nam le pomiri živce, saj piše, da ima slap zelo kratko plezalno sezono, ki zaradi sonca redko preseže sredino februarja.
Ja nič, še en projekt nam je ostal za drugo leto! Hydalfossen, Hydnefossen in Grotenutbekken bojo počakali, mi pa moramo samo poskrbeti, da pridemo v Hemsedal že dodobra ogreti z domačih logov, in slapovi bodo samo padali :).
O vožnji domov ne bi zgubljal besed, ker je bila dolgočasna, saj smo se vsi vračali nazaj na delo, mene je čakal tedenski maratonček za lovljenje roka, Igorju se je tudi nabralo zadolžitev, Karmen je imela šolo, Mato pa… ajdee, Mato je pa polovico tedna po prihodu že užival v snegu in skali :).
Galerija slik
