Plezanje v Staničevem vrhu

Mateja in Janez sta me že nekaj časa naprošala, če bi ju kdaj vzel sabo za kakšno plezarijo v hribih. Pa ne, da jih do ne bi hotel, ampak med iskanjem časa, soplezalcev, lastnimi cilji in plezalsko “formo” ni tako enostavno peljati zraven dva tečajnika. No, kakorkoli že, Mateji preventivno že v začetku tedna povem, da planiram za vikend v hribe, ker je napovedano lepo vreme.

IMG_0516.jpg IMG_0525.jpg IMG_0529.jpg

Po raznih spremembah planov, ki so se vršila (kot je ponavadi klasično) zaradi vremena, se nazadnje odločim za Staničev vrh v Zeleniških špicah, ki mi ga priporoči tudi Janez. Južna stena naj bi obljubljala suho skalu navkljub deževju prejšnji dan.

IMG_0536.jpg IMG_0544.jpg IMG_0559.jpg

Ves zaliman ob 5 zjutraj skočim iz postelje (ja, se bo treba še navadit zgodej vstajat…) in pokret proti Podlubniku, kjer poberem še Klemna, in že sekava ovinke v črni streli na relaciji Škofja Loka – Kranj, kjer smo zmenjeni z Matejo, Janezom ni Klemnovim soplezalcem, Matejem. Naložimo se v makino od Land Cruiser-ja – in po urci vožnje, ki vključuje zgrešen odcep proti Kamniški Bistrici, si oprtamo rukzake na precej zaparkirani Jermanci. Ampak se nič ne bojimo, saj je velika večina pohodnikov, namenjenih na Kamniško sedlo, in res – ko zavijemo na stezico, ki se vije proti Repovemu kotu, ostanemo povsem sami.

IMG_0562.jpg IMG_0575.jpg

Pot se vzpenja po levi strani tolmunov v Repovem kotu, in ko se vzpnemo že kar visoko, pod Srebrnim sedlom zagledamo kar precejšnje snežišče. Le-tega prečimo približno v območju letne poti, in vsem nam je žal za nizke gojzarje :). Sej hoja ni problem, ampak se pa sneg udira ravno toliko, da na drugo stran pridemo vsi z mokrimi podplati. Še nekaj minut vzpenjanja, in pot se odcepi na desno čez čudovite tolmune. Opisu za dostop sledimo v desno izmed dveh izrazitih grap pod Staničevim vrhom, kjer je ravno tako še nekaj snega. Tokrat nam dejansko olajša dostop, saj bi sicer morali plezati v skalnati grapi.

IMG_0580.jpg

Hitro dosežemo sedlo pod Staničevim vrhom, kjer se nam pokaže S stena Rzenika in Velika planina. Preseneti nas močan veter ter kar bogati oblaki, ki se nato bolj kot ne cel dan preganjajo čez Brano in Kalški greben proti vzhodu. Sonce se nam tako ves čas skriva in le na vsake toliko pokuka iz oblakov, kar ima za posledico to, da nas kar zebe.

IMG_0588.jpg

Klemen in Matej se takoj zapodita v smer Šepetanje, jaz, Mateja in Janez pa v Labradorja (V-, 110m). Smer postreže z dvema, tremi platastimi detajli (žlebiči v stilu Paklenice), sicer pa meni ni bila pretirano všeč, saj se gibaš med drevesi, grmički in le na vsake toliko zaideš v bolj strm teren. Je pa zanimivo, da je praktično celotno varovanje v smeri narejeno na naravne mostičke, kjer so že navezani (sicer precej stari) konci vrvi. Je pa skala bila na momente kar mokra, vendar hvala bogu za V- to ni tak problem :).

IMG_0591.jpg IMG_0599.jpg IMG_0602.jpg

Na vrhu srečamo Klemna in Mateja, ki pohvalita smer Šepetanje (VI-, 160m), in po skupnem sestopu se mi ravno tako odločimo za to smer (potem, ko v sosednji smeri Mrzlo postaja opazimo še eno navezo). Smer Šepetanje ponuja rees lepo plezanje po čudovitih platah, ravno tako pa je zgledno navrtana, tako da jo res priporočam vsem, ki obiščete Staničev vrh. Zaradi dobre opremljenosti je tisti VI- sploh odveč. Prve dva raztežaja izmenjaje plezamo plošče in nekakšno rampo, nato pa nas čaka še čudovito zračna platasta prečka ter nekaj super detajlov v odlični skali, nakar izplezamo praktično na vrh Staničevega vrha.

IMG_0611.jpg IMG_0613.jpg IMG_0617.jpg

Ko izplezamo, sledi kar zahteven sestop nazaj na sedlo (nekaj plezanja navzdol), in tam nas ujameta še Klemen in Matej, ki sta splezala kar 3 smeri, kot zadnjo neko VII-, ki jo ravno tako hvalita :). Baje je navrtana zeloo na gosto in ponuja super detajle v plati. Eto, mamo že delo za drugič :). In sigurno se bom še vrnil – smerce so zelo lepe, relativno dolg dostop pa je dober “filter”, ki odganja potencialne frikote in gužvo. Za ogrevanje v pomladnem času ali pa uživanciji preden nas zasuje sneg v jeseni :).

IMG_0624.jpg IMG_0628.jpg IMG_0644.jpg

Janez in Mateja sta se odlično izkazala, tudi plate jima niso delale nobenih problemov, Klemen in Matej sta pa itak sama po sebi dovolj norca, da ni bilo šale in se je skala prej vdala kot onadva :). No, po plezanju je ura zelo hitro 4, in na hrbte zopet vržemo rukzake, in gasa dol po (tokrat že mehkejšem) snegu. V grapi se po čevljih “posmučamo” skoraj povsem dol do tolmunov, veliko snežišče pa le prečimo nekoliko bolj previdno, saj tam padec ne bi imel prav lepih posledic. Kot že lani, me prepredenost vseh stezic med Repovim kotom in Kamniškim sedlom zmede, a na srečo “trofnemo” ta pravo smer in se srečno vrnemo nazaj do avta. Ko zvečer pri kolegu vase zlijem še 2 pira, se prav po hitrem postopku spravim domov in gladko me odreže.

Eto, še Matejino pričanje.

2 komentarja

  1. Matej   •  

    Lepo lepo!

    Fajn, da ste šli na en lep konc za konc tedna… Smo pa mi v Avstriji imeli več sreče z vremenom. Sonce in skoraj nič vetra:) Čeprav je vreme zjutraj kazalo drugačno lice.

    Glede dostopa ti dam pa prav, je kar fajn filter:)

  2. Pingback: Plezanje v Staničevem vrhu | BricAlp

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja