Po treh dneh frikanja sem imel slednjega rahlo dovolj, in po propadlih načrtih za plezanje/hojo v visokogorju (slaba napoved…) se z Milošem odločiva, da se greva “ogrevat” za skalno sezono v Malo goro (Čaven) nad Ajdovščino, kjer se nahaja nekaj cca. 150m dolgih smeri z gorskim značajem (skala je precej hribovska). Krvava smer, ki sva jo plezala lansko leto, nama nekako ni dišala, tako da sva se odločila za lanskoletno prvenstveno smer po imenu Avrikelj (ocena V). No, pa je bilo tiste V bore malo oz. nič, vsaj nama se ni zdelo tako.

Zaradi slabe popoldanske napovedi že ob 7 štartava iz Kranja, ter sva relativno hitro na štartu poti. Dostop nas pelje po čavenski poti (ki je res odlična tudi za ne-hribovce, saj nas po slikovitem gozdu mimo številnih skalnih stolpov in grap pelje na razgledne plati v Mali gori, od koter imamo odličen pogled na celotno Ajdovščino in vipavsko dolino). Ko z Milošem naletiva na steno, se on preobleče v plezalno opremo, nakar ubereva pot navzdol po melišču do vstopa. Skica na plezanje.net je dovolj dobra, da vstop v smer trofneva v prvo.

Ocena smeri je pretirana, saj V-ke nikjer niti pošlataš (ali pa sva res bolje uplezana kot lani)… kakorkoli, nama se smer nikjer ni zdela težja od IV-ke. Nekako združiva prvi in drugi raztežaj, saj ga jaz potegnem kar do vstopa v kamin, kjer na 2 lastna klina pozihram Miloša, da pripleza za mano. Bi pa rekel takole – prvi + drugi raztežaj sta res lepa! V primerjavi s čudnim, podrtim kaminom v Krvavi smeri te tukaj čakajo položne, izpostavljene platke po čudoviti skali. Špica, in res je škoda, da te takoj, ko “užiješ” prve dva cuga, pričaka izravnava na srednječavensko pot…

Prehod na drugo polico pod zadnjega strmim delom smer premaga po krasnem razku in čez enkratno plato/poč, a kaj, ko je tega užitka ravno za kake 3 višinske metre… Po izravnavi smer sledi grapi, nakar v zadnjem raztežaju izplezaš nekoliko levo od Krvave smeri po pokončnem, a dodobra razčlenjenem svetu. Sicer je ta del malo bolj “naložen”, ampak nama je bil ravno tako enkraten. Suma sumarum, če primerjam s Krvavo smerjo je Avrikelj res lepši, in razen previska v Krvavi smeri so mi vsi deli te smeri slabši od Avriklja, tako da vsem priporočam obisk :).

No, na vrhu se razveževa, nakar je potrebno splezati še kratek skalni skok, da pridemo do vrha Male gore in spusta v sestopno melišče. Še nekaj časa leživa in se sončiva na toplem luftu, nazadnje pa le vzameva pot pod noge. No, kar sledi mi bo pa zelo dolgo ostalo v spominu… Za razliko od lani se odločiva, da letos “nedolžni” skalni skokec premagava po desnem kaminu; izgleda lažji kot plezanje po levi strani, je pa nekoliko bolj izpostavljen, saj izplezamo ravno nad celotno steno Male gore. Miloš spleza naprej, ko pa mu sam sledim, se mi na vstopu v kamin pod nogami podre dober nekaj-kilski skalni blok, ki je zgledal absolutno trden. Na nogah se ujamem kakih 10cm od roba stene…  Vse, kar lahko z Milošem narediva je, da občudujeva sesut skalni blok, ki je zgledal tako zacementiran v steno. Nikoli več ne grem tam čez ven!

Mala gora se je še enkrat več izkazala (lani je Miloš z rokami izruval še večji skalni blok), da je zahrbtna in je ni za jemati zlahka. Če bi bila polica samo pol metra ožja, bi zgrmel vsaj 50m v prepad… in posledice bi 100% bile smrtne. Še zdajle, ko pišem, me spreleti srh, ko pomislim, kako ob robu stene sem končal. Pa tega skoka pomojem niti ena naveza še ni premagovala na štriku, saj je res lahek… No, sestop po melišču je nato preprost, in ko se voziva domov, naju ujame toča. Še en dobro izkoriščen (in napsihiran!) dan.

Galerija slik