Z Jernejem sva bila že sredi tedna zmenjena, da bova v soboto šla nekam v hribe. Sprva je bil cilj Debelakova smer v Mali Mojstrovki, pa je vremenska za Italijo kazala bolje kot za naše Julijce, poleg tega pa sva bila istega mnenja, da za prvo hribovsko smer v letu greva v nekaj krajšega, tako da predlagam drugo ogledano smer, Ive-Piemontese (IV, 250m) v Mali Lojtrci nad zatrepom Bele vode v Zahodnih Julijcih. No, izbira smeri je bila vsekakor pravilna, kot se je kasneje izkazalo :). Jernej zrihta zraven še Tejo in Markota, tako da smo nazadnje razporejeni v 2 navezi.

Marko zjutraj zaspi, tako da na pot krenemo pol ure čez dogovorjen čas, okrog pol 6 iz Kranja. Nazadnje se je izkazalo, da bi nas prišparane pol ure zjutraj zelo elegantno rešilo kasnejših zagat. Kakorkoli, malo pred 8 smo na parkirišču pod Belimi vodami in priznam, da sem bil kar malo presenečen nad številom avtomobilov. Zavedal sem se, da je vikend, ampak do zdaj sem Bele vode vedno jemal kot izključno plezalski cilj, ne pa kot pohodniško območje. Na poti seveda nato, kaj pa drugega, srečamo in prehitimo nekaj planincev.

Pod južno steno Male Lojtrce prisopihamo okrog 10 dopoldne in se takojci zapodimo v smer. Začuda smo navkljub ne prezgodnji uri prvi plezalci v stenah. Skupina alpinistov, ki kasneje napade S raz Visoke bele špice, se ravno prebuja iz bivaka Gorizia. Odločimo se, da bova midva z Markotom plezala prva, kot druga naveza pa nama bosta sledila Jernej in Teja.

Pa zagrizem v smer! Prvi raztežaj, ki sestoji iz dolge prečnice v desno po skrotju (II) je tako lahek, da se zamislimo, zakaj smo se že navezali. No, drugi raztežaj pa takoj že postreže z odlično skalo! Raztežaji nato letijo, kot bi trenil. Na splošno me smer zelo spominja na Direttissimo – odlična skala (sicer manj skalnih ušes), pa zelo očitna linija! Ker vse raztežaje vlečem naprej jaz, se po drugi prečnici v desno in sidrišču poženem navzgor nekoliko preveč v levo; no, ko splezam nazaj dol in poskusim po rumeni skali direktno pod previsi, se najdejo stari klini in normalno nadaljujemo smer :). Vmes nas ujameta 2 Italijana, ki nam nato sledita še celotno smer.

Ko priplezam do vršnega grebena Male Lojtrce, zaslišimo grmenje. Vedeli smo, da je napoved za popoldne bolj “nevihtna”, a nas grmenje vseeno malo preseneti. Oblaki prihajajo z juga čez Visoko belo špico, in vsi se zavedamo, da smo na grebenu precej izpostavljeni. Tako zadnje 2 raztežaja mineta v hitrem plezanju sprva po južnem delu grebena, na koncu pa se seveda odločimo, da v takem na vršno špico ne bomo rinili. Tako splezam na polico na S stran, nabijem štant in povarujem še Markota, da pripleza do mene. Ravno se razveževa, ko začutiva prve kaplje. Jerneju in Teji, ki sta kakih 5 minut za nama, pustim nabit štant, midva z Markotom pa hitro začneva sestopati.

Ker se nama mudi, greva kar v plezalkah, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj sestopiva po levi od dveh možnih grap, ki je v spodnjem delu kar strma in potrebuje nekaj plezanja navzdol. Ko doseževa sestopno polico, obesiva vso kovačijo na gurtno in jo neseva 20m za ovinek, nato pa se usedeva pod prijetno locirane previse ob poti, saj je medtem začelo kar neprijetno liti, prav tako pa grmi vse naokoli. Hvala bogu je Jernej imel radio postaje, tako da sva z njima in s Tejo na vezi. Njiju je dež ujel še na grebenu, vendar sta sestopila po desni grapi, ki je verjetno bolj pravilna, saj sta povedala, da nista imela praktično nič plezanja navzdol. Sta pa šla počasi, ker je dež razmočil vso travo.

Ko dosežeta najino sestopno polico (vmes sestopijo še Italijani), dež prav znenada tudi poneha, in prav kmalu se pokaže sonce. Lahko pa opazujemo veliko, temno gmoto, kako se kotali čez Mangart in slovenske Julijce. Ko s sestopne police vidimo 2 navezi v S razu Visoke bele špice, vidimo, da smo jo še dobro odnesli. Ujma jih je ujela ravno v prvih raztežajih, tako da se niso imeli kam skriti in so nedvomno mokri kot cucki.

Da zaključim: sestop je minil brez vseh posebnosti, tako kot ponavadi v Belih vodah paše namočiti noge v studencu, glede dneva pa – smer priporočam vsem, sicer še nisem plezal ostalih smeri okoliša, ampak bi jo definitivno uvrstil takoj za S raz in Direttisimo po kakovosti – odprta stena, dobra skala in lahka ocena so sami aduti Ive-Piemontese. Prav tako ni škodilo, da smo vsi doživeli prvo “nevihto” v hribih. Vsekakor koristna izkušnja, in dobra podlaga, kako reagirati naslednjič, ko/če se kaj takega ponovi.

Galerija slik