Hura, pa sem sfajtal prvo “pravo” hribovsko petico. Sej sem že plezal neke V-, ampak je v tistih smereh bila to povečini ocena najtežjega raztežaja, ne pa povprečna ocena smeri. No, vsa stvar se je začela z Janezovim SMS-om, ki je nekega dne priletel in me povprašal, ali bi šel z njim v DKV (Dolar-Kilar-Vavken, V, 400m) v Veliki Draški vrh. Ker je omenjena smer tudi na moji “TODO” listi, sem seveda takoj pristal. Po tednu zbiranja informacij (smer je letos sicer zelo popularna) je bilo vreme nared, in ob 3 uri zjutraj z Janezom že drviva proti Krmi v moji črni streli.

Sledi dvo-urni dostop do pod smeri, ki poteka pretežno v soju čelnih svetilk. Začudena sva, saj je Krma vsa mokra in izgleda, da je prejšnjo noč dobro deževalo. Ko prispeva pod smer, vidiva, da je tudi ta na nekaterih delih mokra. Eh, to naju ne odžene, in ob 7 uri zjutraj zagrizeva v strmino!

Žreb določi Janeza za vodstvo v prvem raztežaju (realno gledano je to že 2. cug, saj sva prvega splezala kar nenavezana). Ko po zajedi z oceno V kot drugi šlatam razmočeno in kosmato skalo mi je hitro jasno, da se sploh ne bom ukvarjal s “frej” ponovitvijo. Tako se radostno oprimem kompletov, kjer je skala mokra. Smer je na srečo na težkih mestih nabita zelo vzorno, tako da ni problema ne za glavo ne za telo :).

Sicer pa – kako je krasno plezati s soplezalcem, ki se na turo ustrezno pripravi! Orientacija nama je jasna (no, sej priznam da smer sledi najlažjim prehodom čez steno, ter da je precej nabita, tako da to precej poenostavi zadeve) in raztežaji kar letijo eden za drugim. Tudi ključni, najtežji raztežaj, rahlo previsna zajeda z oceno V mi ne dela problemov, saj je notri pomojem kakih 10 klinov. Hvala bogu – v tisti mokri skali bi sicer bilo kar zabavno!

Smer nato še vedno nekako sledi vodilni razčlembi, vmes pa se umika levo in desno po ploščah in razih. Predvsem naju zadovolji platast detajl, ter zadnje plošče pred izhodom iz smeri, ki jih lahko preplezaš praktično kjerkoli, saj so zgrajene iz res neverjetno čvrste in razčlenjene skale, polne šalc. Pred koncem smer popestri še velika votlina, kjer si urediš res kraljevsko sidrišče, nato pa se pozabavava še s prečko v podtro grapo, po kateri na štajerc-express (štajerc brez vmesnega varovanja :D) izplezava iz smeri. Na vrhu te pričakajo zelene livade in enkraten pogled proti Bohinju in Stari fužini. Res, ne vem, če sem že kdaj izplezal v lepšo kulisjo!

Plezala sva 5 ur, in na vrhu imava navkljub oblačnosti dovolj časa, da v miru pomalicava, nato pa v dir proti Pokljuki, kjer naju že čaka Petra, da naju dostavi nazaj v Krmo, kjer sva parkirala zjutraj. Luksuz prevoz, ni da ni :). Da ne omenjam, da naju je na prihodu čakal obilen sendvič in kokta… Ja za vriskat!

Kot ponavadi smo turo zaključili v Naklem na sladoledu in torticah :). Eto, že samo zaradi tega vam je lahko žal, da vas ni bilo tam! No, če pa povzamem vse skupaj pa takole – samo da se je začelo plezat!!! Letošnja sezona je bila čisto preveč zamaknjena! (bajdevej, zluknjal sem desno plezalko – daaamn!!)

Galerija slik