Z Milošem sva bila že nekaj tednov zmenjena, da v oknu treh dni, ko se on vrne iz službene poti v Romunijo in ko šiba naprej na dopust, narediva še kako hribovsko turo. Nazadnje sva se odločila, da z njegovim super-duper kombijem (spalnica za 2 osebi, kuhinja, hladilnik, …) bruhneva čez Vršič v konce, ki so nam Ločanom (no, in Kranjčanom) ravno kako uro ali dve vožnje preveč oddaljeni za hiter izlet.

Ko izbirava cilje, meni takoj na misel pade Severozahodni steber v Srebrnjaku (IV+, III-IV, 450m), ki je že nekaj časa na mojem seznamu… ko človek bere Miheličev opis o tej smeri, se pač ne more upreti :). Poleg tega mi je smer priporočilo tudi nekaj drugih kolegov. Miloš se takoj strinja, in plan je narejen :). Ker se drugi dan Milošu malo mudi domov, se odločiva, da bova videla kaj in kako – plan je bil bodisi kopanje nekje ob Soči, ali pa naskok kake krašje smeri nad Vršičom na poti nazaj.

No, kakorkoli že – v torek zvečer se ob 8 dobimo na Bledu, kjer prepakirava robo v kombi, in že sva z Milošem na poti čez Vršič. Ravno, ko premagujeva zadnjo klančino pred parkiriščem v Zadnji Trenti pa nama jo zagode Murphy – na armaturki zasveti rdeča lučka za motor. Ne rumena, ne utripajoča, ampak rdeča, s poudarjenim napisom STOP. Ja, kaj hočeva, v rikverc do pripravne ravnine ob cesti (20m navzdol), in kombi zaparkirava ter ugasneva. Odločiva se, da naslednji dan v vsakem primeru greva plezat, vmes pa zrihtava avtovleko.

Pred spancem pojeva nekaj juhe, sadja, kruha, nato pa se prav po hitrem postopku odpraviva spat, saj budilke nastaviva na nehumano uro – 3:30…. In že zvonijo! Vsa zalimana se skobacava iz avta, malo pojeva, nato pa gasa v breg. Pot začneva v trdi temi, čelne svetilke pa ugasneva ravno kakih 20 minut preden doseževa planino Zapotok. Obadva sva prvič v Zadnji Trenti, in obema roji po glavi samo ena misel – kakšni lepi in (relativno) nedotaknjeni konci! Ko sonce obsije še vrhove na obeh straneh doline (greben Pelcev od Jalovca proti Bavškem Grintavcu, ter sosednji greben s Srebrnjakom, Zapotoškim vrhom, …) sva pa tako ali tako začarana. Kakšne ostre, strme, nerazčlenjene stene sestavljajo masiv Trentskega Pelca, in kakšna čudovita, bela in razčlenjena skala se vije od Srebrnjaka preko Zapotoškega vrha naprej proti Bavškemu Grintavcu. Ob šumenju vode prečiva potko, ki se vzpenja nad slapovi v zatrepu doline (ja, tudi slapove ima ta dolina – ni da ni!) in v res imenitni hoji po čudovitem poletnem gozdu doseževa osamljeno planino Zapotok.

Tam v starem pastirskem stanu (ki bi se moral podreti že davno tega, pa kar kljubuje zobu časa) pozdraviva dva zaspanca, ki sta si pod streho uredila kar šotor. Natočiva malo vode, nato pa naprej po markirani poti za Bavški Grintavec. Po kakih 20 minutah vzpenjanja v gozdni grapi zagledava možica (v sredini katerega se nahaja palica), in po komaj vidni potki se skozi gozd vzpneva do melišč pod steno. Stena Srebrnjaka je res raj za plezalce! Čudovita bela skala in neverjetna razčlenjenost te kar pusti sanjati, kje vse bi se dalo premagati strmino, in v občudovanju vse te svobode imava kar probleme locirati vstop (in potek!) najine izbrane smeri. Na srečo je skica iz plezanje.net precej bolj v pomoč kot Miheličeva, saj “izrazitega” vstopnega kamina ne uspeva videti v steni.

Ob 7 začneva plezati in navkljub relativno težki orientaciji nama gre odlično – sprva nekaj raztežajev v levo, nato kamin, prečka v desno, nato nazaj v levo, nakar se znajdeva pod previsno zaporo. Stena ponuja res fantastično skalo, in variant oz. prehodov je na voljo ogromno, nato pa je od tebe samega odvisno, ali boš izbral lažjo ali težjo varianto. Nekako bi rekel, da sta 2 vodilni “točki”, ki jih ne smeš zgrešiti, ravno prehod čez previse v spodnjem delu, prečka pod previsi v srednjem delu in vrh stolpa v zgornjem delu smeri. Klini sicer so (na sidriščih itak), vendar je stena res toliko odprta, da jih lahko zlahka zgrešiš, po drugi strani pa je tudi nekaj variant “nabitih”. Sumim, da je ravno skica iz plezanje.net ubrala kar nekaj takih variant, saj se z Miheličevim opisom vsaj na 2 mestih razlikujeta. No, midva sva plezala kar varianto iz spleta, in v vsakem raztežaju sva našla kak klin, pa tudi sidrišč ni manjkalo! Vsekakor pa smer ni dovolj opremljena za varno plezanje, tako da moraš tudi sam sem in tja zabiti klin, sicer pa se da odlično varovati na metulje in gurtne.

Navkljub dejstvu, da se nisva nikjer izgubila, vrh doseževa po 7 urah enkratne plezarije. Prehodi v smeri so res lepi – predvsem bi izpostavil previsen prehod v 5. raztežaju, kjer v fantastični izpostavljenosti premagaš velike previsne zapore, ter gladko prečko pod strmimi previsi nekje pod vrhom, pa samo plezanje po razu v osrednjem delu smeri z neštetimi prehodi in lepimi, a lahkimi detajli :). Takole bom rekel, tistih 7 ur je minilo izredno hitro!

Na vrhu Srebrnjaka se malo usedeva, da Miloš opravi nekaj klicev, med drugim, da se zmeni za avtovleko. Nato sledi sestop, ki je, kot pravi Mihelič, zanimiv, a sestavni del ture. Res je zanimiv, saj se sprva kar nekajkrat poabzajlaš po strmi rampi ter nazadnje čez skalni skok na sedlo med Srebrnjakom in Zapotoškim vrhom, nakar te čaka res prava “gamsja stezica”. Midva sva se hecala, da je zelo drvarska, a ko se naklonina terena izredno poveča, si hvaležen vsakemu borovcu, za katerega se lahko poprimeš. Čez zadnji, vstopni skokec narediva še 1 spust po vrvi, in že sva nazaj v gozdu. Utrujenih nog se nato nič kaj dosti ne obotavljava, saj naju pri avtu že čaka avtovleka, in v ekspresnem sestopu sva nazaj pri kombiju.

Kar je sledilo, je bila bržkone najpočasnejša vožnja čez Vršič, kar sem jim bil priča. Z avtovleko pač ne moreš dirkati, tako da smo v drugi prestavi zvozili Vršič, in nazadnje le prispeli do Kranja. En dan dopusta sva sicer tako bila primorana izpustiti, a je prvi dan odtehtal vse – v Zadnjo Trento se sigurno še vrnem, plezat, hodit, ali pa samo uživat v naravi…

Galerija slik