Ker mi je propadel dopust, sem hitro moral spet pošlatati skalo. Ko pokličem Janeza, če bi med tednom skočil kam plezat, hitro pade odgovor, da je ravno tako zdražen in predlaga kombinacijo Bavarske (IV+, 500m) in dolge Nemške smeri (IV-, 1000m) v severni Triglavski steni. Sam se take ture v tem trenutku niti podrazno ne bi upal lotiti, saj sem v S Triglavski smeri do zdaj plezal le enkrat, pa še to Slovensko smer, ki je locirana nekoliko bolj levo od Nemške smeri. Zato samo pritrdim, da sem seveda zagret, in v petek iz Škofje Loke štartava zarana, ob 3 zjutraj.
Ob 4 sva že v Vratih, nekaj čez 5 pa že pod vstopom v Bavarsko smer. Janezu pripade prvi raztežaj, v drugem pa je že čas, da pošlatava veliko strmino Bavarske smeri. Navkljub temu dejstvu je plezanje uživancija, saj je potek smeri relativno naraven (orientacija nama je res šla kot po maslu), skala pa čvrsta in polna prijemov. Navkljub temu opaziva, da je v steni kar veliko “na novo” odbitih in odkrušenih skal, katerih vrhunec je velik rumen odlom malo pod Bavarskim turncem. Na srečo smer poteka pod njim :). Vidiva tudi, da nama sledita kar 2 navezi. Hvala bogu sva bila dovolj zgodnja, da sva zaplezala prva, saj resnično nočeva imeti dežja skal na najini glavi. To tudi pomeni, da sva ekstra previdna pri rušenju skal v globine.
Nekje v sredini Bavarske smeri naju dohiti naveza dveh Celjanov. Prvemu od njiju se vidi, da je star maček, saj v starem pasu, brez rukzaka in malo opreme kar leti čez raztežaje. Njemu se imava tudi za zahvaliti, da v prečki ne greva predaleč ter ob pravem času zaplezava navzgor v pečevje in tako ujameva pravilen potek smeri. Sledi še nekaj raztežajev lepe plezarije, nazadnje pa še zadnja prečka v levo, kjer po 5 urah plezanja prideva na gredine pod Nemško grapo. Tam se razveževa, preobujeva v gojzarje in nadaljujeva po najlažjem terenu kar proti razu v Nemškem stebru, ki se pne desno od Nemške grape. Vidiva kar nekaj navez v Nemški smeri, ena izmed njih, ki ravno premaguje strmine levo od grape, pa nama pove, da naj ne hodiva v grapo, ker po njej leti ogromno kamenja.
Tako se preobujeva nazaj v plezalke, naveževa in zaplezava kar navzgor po stebru. Ker je to nekoliko manj plezana varianta vzpona, morava kar veliko zabijati, vmes pa naju preseneti še kar težaven skok čez previs v precej majavi skali (bi rekel IV+/V-). Na srečo je to edin težak prehod, drugače pa je plezarija res lepa (kakšen III+), skala čvrsta, možnosti varovanja pa odlične. Nazadnje doseževa višino police, ki pelje proti Zimmer-Jahnovemu izstopu, in čakata naju še 2 raztežaja mimo okna, kjer se vzpneva na sam raz. Od tam sledi kar nekaj raztežajev plezanja po razu, kjer ravno tako je klin, če ga najdeš (ajde, težji detajli so kar bogato opremljeni), sicer pa bolj kot ne zabijava in vtikava metulje.
Ko se steber nazadnje le položi se pod nama razteza Stena v celotni veličini, pogled pa nama uhaja desno na Čopov steber. Če iz doline zgleda precej “pohlevno”, od strani vidiš, da z njim ni šale in da je precej bolj pokončen kot Slovenski ali Nemški steber, na katerem ždiva. Na prijetnem sončku si privoščiva 5 minut pavze in pojeva nekaj tablic, saj sva obadva že kar zmatrana. Na srečo naju hrana hitro napolni z novo energijo in zaplezava v zadnji, slikoviti del dolge Nemške smeri. Sprva plezava nekaj raztežajev v desno, nakar prispeva do znane Luske – gre za gromozansko lusko, po/za katero se vzpneš čez sicer zelo pokončno in težavno steno, in konkretno na vrhu same luske urediš sidrišče! Res, eno najbolj norih sidrišč, saj se pod teboj neprekinjeno razteza skoraj kilometer stene.
Iz luske prestopiva nazaj v steni, in po še enem raztežaju se znajdeva na Jugovi polici, kateri slediva vse do konca. Polica je kar dolga (mislim, da sva potrebovala 3 ali 4 kar polne raztežaje), poleg tega pa dodobra naložena, tako da moraš biti kar previden. Je pa polica precej radodaren pojem, saj na momente kar plezaš prečko v zelo strmi (ampak nič težavni!) steni. Nazadnje se le znajdeva na šodru. Še 50 višincev, in že sva na markirani poti s Plemenic na Kugyjevo polico. Pogled na uro nama pove, da sva plezala kar 13 ur. In to ob poznavanju stene ter brez, da bi se kje izgubila! Je pa res, da sva plezala varno, kar pomeni, da sva precej zbijala in izbijala. Še vseeno bi rekel, da sva imela povsem soliden čas.
Ker začne pihati, se umakneva nekoliko bolj pod Triglav (proti Doliču), kjer naju čaka zaslužena malica, nato pa sestop v pojemajoči svetlobi po Bambergovi poti čez plemenice. Ravno zaradi tega (no, pa ker sva malo utrujena), pustiva pasove na sebi, da se bova po zajlah malo prepenjala. Ravno nekje tam, ko prečiva Sfingo, zaslišiva zvok helikopterja, in celotno pot, ko prečiva greben Plemenic, nekje v območju Čopovega stebra opazujeva helikopter, kako se neuspešno poskuša približati steni. Kasneje sva izvedela, da se je naveza zaplezala, prebivakirala noč v steni, rešili pa so jih naslednje jutro. Samo da so živi in zdravi!
Nekje sredi zajl Bambergove poti naju ujame noč, tako da na glave posadiva čelke, in po hitrem sestopu sva v Luknji. Tam srečava Poljakinjo in Čeha, ki sta povsem neprimerno napravljena (“lepe” cunje, vsak z neko miniaturno svetilko v roki) prišla iz Zadnjice. Res, nekaj je na teh stereotipih o Čehih in naših hribih! Pravita, da iščeta bivak pod Luknjo, ter da so jima v turistični pisarni povedali, da zlahka greta ponoči ter da je pot povsem neproblematična… Ker se vidi, da nista ravno vajena hoje po gorskem svetu, se odločiva, da jih pospremiva dol v Vrata. Prav tako jima odsvetujeva iskanje bivaka, saj ga s tistimi lučkami verjetno ne bosta našla v temi.
Sestop po meliščih iz Luknje je tako res počasen, saj Janez hodi spredaj, jaz pa zadaj, da imata druga dva vsaj nekaj svetlobe. Še dobro, da imava midva močne svetilke! Ko dosežemo gozd, se naše poti ločijo, saj se nama res že malo mudi v dolino. Paru pa svetujeva, naj si najdeta raven prostor in kar prebivakirata, saj imata obadva spalke in celo šotor! Dejansko je izbira precej boljša kot pa smrdljiv, zatohel bivak.
V (zopet) hitrejšem tempu nazadnje le sestopiva do avta, kjer je Janez hvalabogu imel kantico s 3 litri vode, ker sva obadva že dodobra dehidrirana. Pri avtu sva okrog 11 zvečer, kar je točno 19 ur po tem, ko sva ga zjutraj zapustila. Resnično naporna kondicijska tura, oz. “grand-course”, kot pravi Mihelič v svoji knjigi, zame sigurno najbolj naporen vzpon, kar sem jih opravil. Ampak za tako krasno navezo ni problema :).
Galerija slik

Pingback: Bavarska + Dolga Nemška smer | BricAlp
Pingback: Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni - zluftan.si
Pingback: Bavarska z Dolgo Nemško in vrhom Triglava - zluftan.si