Že v začetku poletja sva se z Janezom zmenila, da bova zgoraj omenjeno klasiko (V-, 500m) proti koncu poletja šla splezat. Na, pa je bil september tukaj, z njim pa zadnji lepi dnevi pred poslabšanjem vremena. Kam iti? Ja, v dogovorjeno planiško klasiko, seveda :).

Po plezanju Slovenske smeri dan poprej mi zaradi zgodnjega štarta (ob 3 greva iz Škofje Loke) manjka spanca, pa vendar ob prihodu v Planico začneva s takim tempom, da sva po 2 urah že na vstopu pod smerju, kar je celo manj kot pravi Mihelič. Kot bi imela stvar povsem naštudirano, se svetloba in z njo dan začne točno, ko zaplezava v prve pečine smeri Herlec-Kočevar. Vstop hitro najdeva, saj se pod njim nahaja podkev. Kako lepa gesta! Ne samo, da takoj veš, da si našel vstop, taka (čeprav zgolj) simbolična drobnarija ti poleg tega želi še vso srečo v smeri.

Prvi raztežaj po žrebanju pripade meni in še ves trd se moram kar pozabavati s krušljivo prečko v levo. Janez sledi v edin bolj očiten (lažji) žleb v ostenju nad nama, saj bi kamorkoli drugje plezal več kot IV-ko. Notri pustiva še en svoj klin, saj nama ga ne uspe izbiti ven. Prvi detajl smeri, V- zajeda, me kar dodobra zaposli – ne vem, ali sem se v teh 2 tednih brez plezanja tako oslabil, ali je kriva le zgodnja ura, mokra skala in ne tako pretirana nabitost detajla. No, navkljub vsemu raztežaj splezam varno in suvereno in že stojiva pred orientacijskimi zankami, katerih sva se najbolj bala, saj se v sledečih 3 raztežajih folk zgublja in pleza ne vem kakšne težke variante…

Sidrišče se nahaja nekoliko bolj desno od vrha zajede in je precej neudobno, direktno nad njim pa Janez zaštarta naslednji raztežaj. Moram naju kar malo pohvaliti, saj sva celotno smer orientacijsko “v nulo” zadela brez kakršnihkoli zablod in lutanj. Kakorkoli, če se vrnem k 4. raztežaju – Janez pleza nekaj časa direktno navzgor od sidrišča (serija ene 5 klinov (pozor, en klin je tudi v “zajedici”, visoki 1 m, proti levi, no tja nisva šla), nato pa gre malo v desno (ne veliko, cca. 5m?) ter nato nazaj v levo nad previse. Zaradi trenja tam uredi sidrišče, ki je res izpostavljeno. Ko sem pri njem, si samo izmenjava opremo in že šibam naprej.

Moj raztežaj popeljem nekako naravno sledeč prehodom proti desni; stvar zgleda tako, da plezam malo navzgor, nato pa prečke v desno. Nazadnje dosežem kar udobno “kotanjico” z kakimi 5 klini, kjer uredim naslednje sidrišče. To je točno tisto sidrišče pod “razčlenjeno ploščo”, kot pravi Mihelič. Kline pa videvam povsod, pod mano, desno od sebe, … Dejstvo je, da v tem delu stene res ni vodilne razčlembe, prav tako pa je izpostavljenost res velika – stena je odrezana dol do podna. To je bržkone razlog, da veliko navez tu luta. Pa vendar, če imaš malo nosa za prehode dejansko nikjer ne “šlataš” več kot IV+!

Ker ne vidiva rampe na desno, se Janez zapodi kar čez originalno varianto smeri, previsen prehod z oceno V A0. Izpostavljenost je v detajlu res fantastična, vendar je hvala bogu detajl nabit na pol metra, kar ga močno olajša. Še najtežji nama je bil izhod iz detajla, kjer je naslednji klin kar naenkrat šele čez kake 3 metre, ti pa moraš narediti nekaj kar delikatnih gibov v levo po podrtih krimperjih. Ampak Janez pofajta kot za šalo :). Sledi še en raztežaj sveta, ki se vedno bolj polaga, in ujameva veliki kotel v sredini smeri.

Naslednji raztežaji niso preveč omembe vredni – rekel bi le tole: kar so vsi na internetu pogruntali, je sigurno res; višincev tukaj nabereš sigurno več kot 150m. Midva sva od kotla pa do sidrišča pod kaminom potrebovala kar 5 polnih raztežajev. Omenil bi še, da tudi ti raztežaji niso od muh – že res, da so ocenjeni s III, ampak so še vseeno izredno pokončni, predvsem drugi raztežaj s strmimi “trentarskimi” travami me je dodobra zaposlil (sploh, ker sem se preobul v gojzarje). Nato sva zaplezala proti levi in se po stolpih (notri je bil celo en klin) oz. razu vzpela do vstopa v kamin.

Kamin je, kot so ugotovili vsi ponavljalci z nahrbtniki, precej siten, saj ga moraš plezati “na ven” in se vleči po rokah. Tehnično pa je še najbolj siten “obvoz” prvih nekaj metrov po ploščah v desno, vendar je na srečo zadeva na gosto nabita. Ker imava premalo sistemov, sam uredim sidrišče v sredini kamina, in Janez mi je silno hvaležen, saj je drugi del kamina precej lepši :). Na vrhu sploh nisva brala skice – sam potegnem raztežaj po rampi precej v desno (nekaj klinov, sidrišče), nakar se usmerim direktno navzgor in sledim seriji klinov po kar strmi, a čvrsti skali (IV+) na gruščnato izravnavo in sidrišče. Janez potegne še zadnji raztežaj, ki gre po gruščnati polici v levo, nato kakih 10m po rampi proti desni, nakar sledi ovinek na polico v levo, kjer se nahaja možic. In že sva iz smeri! Po še nekaj vrhnega melišča se nahajava na vrhu Šit po 8 urah izredno uživaške plezarije.

Kot rečeno je smer kar resna, navkljub V- oceni ni za podcenjevati. So tele Šite strme, zelo strme, pa je na srečo skala praktično povsod izredno čvrsta in kompaktna, da je plezanje en sam užitek!

Še nekaj besed o sestopu, ki ga vsi opisovalci nekako pozabijo razložiti – sestop iz Šit na melišča spodaj hitro najdeva (malo cik-cak po travi, pa nato po oranžni rampi na levi strani (gledano proti Zadnji Trenti) v gruščnat žleb, ki se izteče v melišča). Potke, ki jo Mihelič opisuje, da preči melišča, ne najdeva, tako da nekje na vrhu melišč počasi prečiva proti Jalovcu, in ker se oblaki spuščajo in začnejo zakrivati vrhove na grebenu, preveriva vsako škrbino v grebenu. To pomeni, da kaki 2 uri zabijeva, ker je greben tak, da moraš gor, pa nato po isti poti nazaj dol. V info vsem iskalcem – po meliščih se moraš spustiti daaleč navzdol, kjer morda ujameš omenjeno potko (sumiva, da je to pot, označena z rumenimi madeži, ki vodi od Vršiča proti Jalovški škrbini). Midva sva potko ujela, vendar šele daleč naprej po grebenu, kjer sva že skoraj dosegla Jalovško škrbino. Resno, naj vam ne bo škoda izgube višincev, ker se moraš precej spustiti, da sploh ujameš bolj položen teren, kjer lahko prečiš v svet pod Jalovško škrbino. Mnogo bolje kot brezpredmetno lutanje po grebenu, ki je preveč nazobčan, da bi ga lahko hitro prečil!

No, ko sva končno na markirani poti proti Jalovški škrbini se usedeva in pomalicava. Vzpon na Jalovško škrbino ni pretirano hud, saj je vzpona v resnici precej manj, kot bi pričakoval. Še spust na melišča (s krajno zevjo seveda tako pozno ni več problema), in po dirki v Tamar sva pri avtu po 17 urah, odkar sva ga zapustila.

Nato pa v zvečer še v lajf, na koncert, kjer me napori preteklih 2 dni resnično ujamejo – ne pomaga ne pivo ne šnopc, ob 2 grem domov spat, kjer me odreže kot keks.

Galerija slik