Iz Martuljka na Široko peč

Konec poletja oz. začetki jeseni predstavljajo čas, ko se poplezavanje umakne iz strmih, pokončnih severnih sten v bolj prijetne, tople južne stene, hkrati pa se začne čas za daljše, visokogorske ture, katerih glavni namen morda ni toliko tehnična zahtevnost smeri kot pa osvojitev težko dostopnega vrha ali pa zgolj preprosto uživanje v brezpotnih, samotnih kotičkih Slovenije. Takega mnenja sva tudi midva z Janezom, tako da sva včeraj opravila kar pestro visokogorsko, in predvsem, kot se za Martuljške gore spodobi, samotno turo.

P9230004.jpg IMG_3025.jpg IMG_3034.jpg

Glavno vodilo najinega dne je bilo osvojitev Široke peči (2497m), markantne, divje in izredno prvinske gore nad Martuljkom, ki je morda občasno kar malo zapostavljena v senci Martuljškega prvaka, Špika. No, lahko vam povem, da je z vrha Široke peči Špik le precej neznaten kucelj globoko spodaj :).

IMG_3040.jpg IMG_3052.jpg P9230007.jpg

Kot se za dolgo turo spodobi, začneva že ob 4 uri v Martuljku, nakar se začneva vzpenjati proti krnici Za Akom. Za Janeza je to že 4. vzpon na Široko peč, tako da orientacijskih težav nimava (ajde, v gozdu zaideva za 5 minut, ampak sva kmalu nazaj na poti) in navkljub trdi temi tako najdeva prehode na gromozanska melišča Za Akom. Tem slediva do izrazite, desne grape, kjer naju kmalu ustavi prvi problem vzpona na Široko peč – v grapi je zagozden velik balvan, katerega prelisičenje terja plezanje III. stopnje po mrzli, mokri skali. Pod balvanom se tako še v temi opremiva s pasovi, vendar skok preplezava kar nenavezana. Mrzla voda in zoprno plezanje naju hitro zbudi iz jutranje zaspanosti. Po balvanu slediva grapi do njenega zatrepa, kjer se za 2 raztežaja prečk naveževa.

IMG_3055.jpg P9230014.jpg IMG_3056.jpg

Čeprav je plezanje “lahko”, je detajl kar dobro nabit, tako da nama zadeva ne vzame veliko časa. Ko izplezava na travnate gredine levo od Široke peči se končno naredi dan. In to kakšen! Pogledi segajo vse do Grossglocknerja, Hochalmspitze pa tja do Dolomitov na zahodu. Ob lagodnem vzpenjanju proti “rampi”, ki vodi v Amfiteater, se čudiva mogočni gmoti vzhodnega stebra Široke peči, in iščeva tiste opevane naravne prehode, ki sta jih davnega leta 1933 našla Ogrin in Župančič. Ko se travnata/meliščnata greda konča, naju zaposli skalni skok z oceno III (III+?), ki pa je opremljen izredno vzorno. Še malo vzpenjanja po melišču, in znajdeva se v malo znani, še redkeje obiskani krnici Amfiteater.

IMG_3060.jpg IMG_3062.jpg IMG_3073.jpg

Težko se načudiš, v kakšni izredni samoti in divjini si se znašel! In to le streljaj stran od avtoceste na Triglav… Po lunini pokrajini, kakor Amfiteater v hecu poimenuje Janez, se vzpneva kar daleč proti Dovškemu križu, da ujameva rampo, ki naju bo pripeljala na glavni vrh Široke peči. Po 2 raztežajih lahkega plezanja, kjer je edino sitno (a nič težavno) mesto spust v rdeč, nagruščen žleb, se nahajava na škrbini v grebenu. Veter zapiha in ne mine dolgo, da sva obadva v vetrovkah, sam pa zaradi blažjega prehlada nase vržem še puhovko.

P9230023.jpg IMG_3078.jpg IMG_3087.jpg

Na vrh se vzpneva po prečki čez izpostavljen rob, in po pogledu v vpisno knjižico odkrijeva, da nas letos na vrhu ni bilo niti 20! Od tega je večino vpisanih pripravnikov za gorske vodnike, ali pa gorskih vodnikov. Zaradi vetra se na vrhu ne obotavljava predolgo, in hitro se vrneva nazaj na škrbino. Odločiva se, da bova sestopila v Vrata, kar ima za posledico to, da morava prečiti greben Široke peči do Dovškega križa.

IMG_3089.jpg IMG_3099.jpg IMG_3103.jpg

O grebenskem prečenju ne bom izgubljal besed – vsi ga hvalijo, pa ga bom še jaz. Na eni strani namreč ves čas pogleduješ proti Amfiteatru, Kukovi špici in Škrnatarici, na drugi strani pa imaš kot na dlani vse Martuljške (in Vršiške) prvake – Oltarja, Rokave, Škrlatico, Martuljške Ponce, ne manjka pa niti Špik, ki je s tega konca res pohleven in nizek. Predvsem pritegne pozornost Mali Oltar, saj s tega konca res deulje kot stolp iz monolitne, nerazčlenjene skale (nekako tako kot Štruca v Kamniških Alpah).

IMG_3106.jpg P9230044.jpg P9230048.jpg IMG_3118.jpg

Potem, ko splezava in obplezava stolpe v grebenu, se v nekoliko bolj podrtem svetu vzpneva na Dovški križ, in ko izplezaš, te čaka (res!) kakih 15m višinske razlike in stojiš na vrhu Dovškega križa. Sam vrh ni nič posebnega, lahko pa rečem le to, da so razgledi z njega čudoviti – očesu se namreč odpre še pogled na Triglavsko S steno, Stenar, Rjavino, Cmir, pa vse tja proti dolinama Kot in Krma. Ne izostanejo niti Kamniški in Karavanški prvaki! Res, samoten in izredno razgleden vrh. Sestopiva na melišča pod vrh, kjer prvič v dnevu srečava drugega človeka.

IMG_3121.jpg IMG_3122.jpg IMG_3134.jpg IMG_3140.jpg

Za turo od avta pa do vrha Dovškega križa sva potrebovala pičlih 8 ur, kar botruje dejstvu, da se levo od Šplevte usedeva na štrik in si privoščiva konkretno malico. Za sestop v Vrata si izbereva pot čez Brinje. Tukaj, Na južnih strminah, kjer preneha pihati veter, nama postane presneto vroče. Še bolj kot v višavah to občutiva nižje, ko doseževa gozd, kjer postane zrak res zatohel. Ko po uri in pol ekspresnega sestopa trčiva na cesto v Vrata, bi lahko obadva majici ožela, tako sva prešvicana.

IMG_3158.jpg IMG_3164.jpg IMG_3173.jpg P9230060.jpg

Hvala bogu za tujce! Po tem, ko nama zborček Slovencev ignorira štop, se naju usmilita upokojena turista iz Anglije, in celotno pot do Mojstrane prijetno kramljamo. V Mojstrani si v Mercatorju vsak privoščiva Coca-Colo in sladoled, nato pa naju čaka še etapa Mojstrana – Matruljek.

P9230063.jpg P9230068.jpg P9230070.jpg IMG_3178.jpg

No, v drugo naju sreča res hitro ujame, saj ob prihodu na glavno cesto zopet dobiva prevoz. Tokrat naju pobere punca iz Mojstrane, in ko po kratkem pogovoru omeni še to, da naslednji dan s kolegi planirajo izlet na Marmolado, ne vem, kdo ji je bolj fouš – ali Janez ali jaz. Kakorkoli, punca je res prijazna in naju dostavi vse do začetka gozdne poti v Martuljku, kar pomeni, da naju čaka le še sprehod navzgor do avta. In po 11 urah sva nazaj pri avtu!

IMG_3184.jpg IMG_3187.jpg IMG_3190.jpg IMG_3225.jpg P9230081.jpg

Martuljek se je še enkrat izkazal za, kot Janez tako poudarja, “posvečene konce”. Na Široko peč se sigurno še vrnem!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja