Na sončno nedeljo sva se z Maticem odločila, da greva na Jezersko preverit, kakšno je stanje z ledom v Slovenskem “hladilniku”, poimenovanem Jezersko. Ker dobiva informacije, da je Smer izgubljene rokavice (III/3, 320m) v Špegovcu za silo narejena, je bila izbira očitna. Nekako se nama zdi, da tudi v nedeljo ne bo gužve, pa tudi celotna tura ne bi smela biti pretirano dolga, zato določiva “mili” začetek ob 6 iz Loke. Po cca. eni uri zaparirava avto pri rampi v Makekovi Kočni ter švigneva pot.
Šalabajzerja, kot sva, zgrešiva odcep poti na levo proti Čedci in nadaljujeva kar nekaj časa pod stenami Velikega vrha, nakar odkrijeva, da bi bilo pametno zaviti v levo proti Špegovcu in ogledani smeri, (ki jo že na daleč vidiva). Sledi ovinek v levo in prečenje celega polja borovcev, ki naju dodobra zaposli za dodatnih 20 minut. Pogledi nama nehote bežijo gor k Čedci, ki je za 1. decembra že dodobra pomrznjena in “draži” z nekaj prav (verjetno samo od daleč!) povabljivimi lednimi jeziki.
Končno trčiva na pot, ki se vije proti slapu Čedca, in hitro zavijeva levo navzgor v grapo. Pod prvim lednim skokom se naveževa. Žreb meni določi prvi raztežaj, ter ves trd zaplezam v prvi led letošnje zime. Ledu ni veliko, ga je pa dovolj, da se da varno preplezati skok; vmes ga je celo dovolj, da zavrtam kratek ledni vijak. Prvemu skoku sledi nekaj snežne grape, kjer sva bila izredno hvaležna znancema, ki sta dan prej zgazila ves tisti globoko udirajoči se sneg. Pod drugim lednim skokom se obema kar zaiskrijo oči – za 1. december zadovljiva bera ledu in primerna naklonina. Maticu pripade raztežaj in suvereno ga napelje po tankem, ponekod vodenem ledu, ki pa popa odlično in ga je povsem dovolj za varen vzpon.
Sledi še zoprn del zasnežene grape, ki jo (kot predhodniki) obplezava po borovcih na levi strani, zadnji ledni skok pa pripade meni in je bolj kot ne kombinacija praskanja po tankem ledu in razbiti skali ter gaženje po ne pretirano strmi snežni grapi. In že sva na izstopu iz smeri! Kot sta nama predhodnika omenila, je sestop v trenutnih razmerah prava zabava in njihovemu nasvetu, naj se drživa leve, vestno slediva (ne slediva originalnemu sestopu, ki svetuje vzpon na vrh Špegovca – v danih razmerah bi naju čakalo še zabavno gaženje v breg). Tako ubereva potko, ki sta jo predhodnika zgazila, in večji del ure (od oka) se zabavava s prečenjem borovcev in kar strmih pobočij, da doseževa gozd. V gozdu sestopiva po grapi, da doseževa slapič in zadnjo, kakih 15m visoko skalno prepreko. Na srečo je v gozdu sneg ta prav “fern”, zato splezava kar dolgo prečko proti desni, da doseževa položnejši teren.
Spust do poti nato mine zelo hitro in malo čez 12. uro sva že nazaj v “dolini”. Kaj naj rečem? Niti podrazno si nisem mislil, da bom 1. decembra plezal v solidnem ledu. Sama smer je pa primerna res za začetek ali konec sezone, ker načeloma ni težka, ledu pa tudi v dobrih razmerah (roko na srce) ni veliko. Z Maticem naju je tistih nekaj skokov ravno “podražilo” ter nama dalo dodatno motivacijo, da se primerno pripraviva na (upajmo!) ledno in zimsko sezono, ki sledi.
Pingback: Vidova srajčka ← zluftan.si