Tomaž Jakofčič je pred kratkim napisal odličen prispevek na temo trenutnega stanja v alpinizmu. V njem se dotakne moderne “blogrole” oz. poplave alpinističnih blogov, med katere nedvomno spadam tudi sam. Navkljub strinjanju z besedilom sem se tako zamislil, zakaj se sam ukvarjam s točno to dejavnostjo. Mar ni alpinističnih blogov že brez moje udeležbe dovolj?

Natuhtal sem tri razloge, s katerimi bom poskusil opravičiti obstoj tegale koščka spleta:

1. Kot otrok modernega sveta sem bil že od srednje šole naprej izpostavljen (skoraj) neoviranemu dostopu do Interneta, in vedno so me navduševali zapisi tujih blogerjev, ki so vzneseno opisovali svoje alpinistične, pohodniške, smučarske, plezalske ali drugačne pohode v velikih (ali majhnih) naravnih prostranstvih svojih dežel. Ker smo ljudje pač taki, da mislimo, da je povsod drugje lepše kot doma – in ker je potovati res fajn – sem se instantno zaljubil v divje pustolovščine zimske Škotske, neomejene možnosti Nove Zelandije, mirno in osamljeno Norveško, prostrano in raznoliko Ameriko, in še v marsikaj drugega. Namesto da bi se “brcnil” skozi vrata in šel pogledat, da vse te presežnike nekako v ekstraktu najdeš tudi v naši mali Sloveniji.

   No, po nekaj (iz)letih sem se tega dejstva le zavedel. In kar je takoj sledilo je bilo naslednje vprašanje – ali tujci na podoben način doživljajo Slovenijo? Ali jih zanima, kaj se skriva v naših gorah, ravnicah, jamah, rekah, …  Kot blazen sem začel po angleško govorečih straneh googlati Slovenijo in odkril, da je (vsaj kar se tiče alpinizma) za tujca situacija res grenka – saj manjka kakršnihkoli podrobnih informacij o smereh, razmerah, ipd. No, da ne bom prezrl truda nekaterih posameznikov – najdejo se spodobni poskusi, kot denimo Summitpost stran o Julijcih, ki pa je bolj pohodniško kot plezalno usmerjena.  Nekateri me bodo seveda grajali, češ, kdo pa hoče več tujcev, sploh alpinistov, po naših gorah. Sam sem pač glede naravnih lepot nacionalist in ponosen Slovenec, in z veseljem tujcem razkažem, kaj vse imamo, če se to pokaže v pravi luči. In še vedno mislim, da bi  nekaj 100 tujih alpinistov v naših hribih bilo manj obremenjujoče za naravo kot poletna gneča na Triglavu. Poleg tega (morda naivno) verjamem v spodoben gorski turizem, ki nima dolgoročnih posledic na okolje. Če se lahko učimo iz primera Škotske – kamor se pozimi zgrinja kar lepo število svetovnih plezalcev, pa imajo mnogo manj gora kot mi – mi je cilj pač še z alpinističnega smisla promovirati našo lepo Slovenijo. Nisem bil dovolj pogumen, da bi zaštartal celoten blog v angleškem jeziku, sem pa vsaj galerijo internacionaliziral in besedila ob slikah pišem v angleškem jeziku. Če bo zaradi njega en tujec prišel pogledat naš mali biser, bo moj cilj dosežen.

2. Kot sem zgoraj napisano otrok 21. stoletja, bi podobno lahko označil tudi svoje udejstvovanje v alpinističnih vodah. Preden se podam na kakršnokoli turo, jo predhodno izčrpno pogooglam. Za popularne smeri se dandanes najde lep nabor zapisov (med nekaterimi sem bržkone tudi sam), medtem ko za bolj poredko plezane smeri informacij še zdaleč ni toliko. Se pa spomnim ravno letošnjega primera iz Debelakove smeri v Mojstrovki – ko sem na spletu nadrobno prebral dva zapisa na blogih, sem si na skico vrisal “sitna” orientacijska mesta ter celo v steno vzel sfotokopirano sliko detajla, kjer “ne smeš zgrešiti rampe v levo”. S soplezalcem sva tako brez kakršnihkoli navigacijskih težav našla prehode, medtem ko je kolega tam zalutal v precej težje ocene, kot naj bi bila težavna sama smer.

   Seveda se boste kritiki spotaknili ob dejstvo, da s tem alpinizmu kradem dve glavni prvini – negotovost in nevarnost. Tjah, osebno mislim takole – poplavi blogov in informacij se danes (pač!) ne moremo izogniti. V celoti se strinjam, da je s tem alpinizem izgubil nekaj na pustolovščini, saj je negotovosti precej manj. Ampak še vedno menim, da ima negotovosti, nevarnosti in zunanjih dejavnikov še dandanes več kot katerikoli druga dejavnost (kar jih poznam…).

   Druga kritika, ki bi utegnila pasti na pamet škodoželjnemu bralcu je to, da s tem, ko svoj opis smeri objavim javno, ogrožam kakšnega nadebudnega zelenca – kar sem, roko na srce, tudi sam – ki bo slepo verjel mojemu zapisu, zaradi njega podcenjeval smer in se zaradi tega zaplezal – ali celo ubil! Upam, da je današnja mladina (med katero zopet, ironično, spadam tudi sam) dovolj pametna, da bo osebne zapise iz blogov jemala z veliko žlico soli. Sam sem se le enkrat opekel, ko sva, neizkušena zelenca, s kolegom šla plezat Steber revežev (prav tako v Mojstrovki), ki je v Miheliču opisan… jah, saj veste, kakšen je bil Tine :). Takrat sem hitro ugotovil, da moram že zapise priznanega alpinista, pisca literature in ljubitelja gora jemati zelo z rezervo. In blogi so na moji lestvici še precej nižje…

3. Fotografiranje in pisanje sta dve žilici, v katerih sem skozi celotno življenje užival. Še vedno živim v prepričanju, da mi na nek način dodatno vnašata smisel v življenje. Čeprav je jasno, da v današnji informacijski dobi med poplavo blogov in slik moj skromen doprinos ne bo preživel zoba časa, pišem in fotografiram zaradi aktivnosti same. Če lahko komu kdaj pošljem lepo fotografijo in polepšam dan (ali pa samo pocedim sline, če je slučajno v službi), pa toliko bolje!

Verjetno bi našel še kak razlog, pa naj bo zaenkrat zgornji odstavek dovolj. Kot rečeno upam, da imajo bralci mojega bloga dovolj soli v glavi, da me jemljejo s primerno mero rezerve – kdor me bo pa klical ekshibicionist in važič, ima pa tudi po svoje prav. Pravijo, da je alpinizem šport za egoiste – zato mislim, da je takle način “važenja” še relativno nedolžen.