Ko se človek enkrat zaposli, radostno čaka vikende, da lahko skoči v hribe =). Nič drugače ni bilo tudi ta vikend, saj se nas je kar nekaj “hribovcev” usklajevalo, kaj napasti. Edini problem je bila vremenska napoved – ta je sicer napovedovala čez dan oblačnost, vendar naj bi se temperature dvignile na visoke vrednosti. Tako hitro “v smeti” vržemo idejo o vzponu na Jalovec, poda pa Miloš alternativen plan – vzhodna grapa v Toscu. Zraven se pridruži še Mare, ki pravi, da mora pa zdaj res začeti trenirati za Chamonix (kamor se odpravljamo v enem tednu).
Zaradi vzhodne lege grape in norih temperatur smo že ob 5 zjutraj na Rudnem polju, pa smo kasneje ugotovili, da ne bi škodovalo, če bi bili še eno uro prej. Presenečeni smo nad mrazom – za razliko od Ljubelja med tednom je zjutraj temperatura pod ničlo, in po dokaj trdni podlagi se vzpnemo po cesti mimo smučišča, nakar zagrizemo v breg proti planini Konjščici. Prečka je, tako kot skoraj vsako zimo, nekoliko sitna, in v njej se nam nekajkrat udre “do jajc”. Spust na planino je tudi nekoliko mehkejši, nato pa snežna odeja spet postane trdna. Malo nad Konjščico nas ujame dan in nas nagradi s prelepimi razgledi na Bohinjsko dolino in okoliške Vršace, ki se ožarijo v jutranjem soncu.
Prav kmalu smo na planini Jezerce, in pot do Studorskega prelaza zopet postreže s trdno podlago, kar nam seveda močno olajša vzpon, saj smo peš (in brez krpelj). Ko prisopihamo na Studorski preval, je hitro jasno, da bo za pot naprej potrebna večja pazljivost, zato nataknemo dereze – in res, prečnice pod grebenom na Veliki Draški Vrh (proti krnici med njim in Toscem) nas pričakajo z zbitim, kot beton trdim snegom.
Na južni strani Tosca nas pričaka grozovit prizor – gromozanski snežno-zemeljski plaz, ki je s seboj mlel vse. Po zbiti plazovini tudi sami prečkamo nekaj podobnih, a mnogo manjših, plaznic, dokler se ne vzpnemo na krnico med Velikim Draškim vrhom in Toscem. Tam opazimo, da nad našimi prečkami, ki smo jih ravno prehodili, visi nekaj “serakov” oz. podobnih snežnih tvorb. Treba bo hitro nazaj, preden se preveč ogreje!
Na srečo nam je vreme v pomoč, saj oblaki močno zmanjšujejo moč sonca. V krnici se opremimo z dvema cepinoma, in hitro odkrijemo, da je vzhodna grapa v Toscu precej nenarejena. Kaže, da je zaradi skrite lege v njej bolj nepredelan sneg. Na srečo kakih 20m desno od nje najdemo mnogo boljši sneg, in po tej rampi uberemo kar direktno smer proti vrhu. Naklonina je nekako podobna tisti v grapi, in v prijetnem jutranjem plezanju ob 9 po obvozu mimo miniaturne opasti priplezamo na vršni plato Tosca. Tam je pavza, saj Mare more “enga pržgat”, nakar se odpravimo še na vrh Tosca, ki je res 5 minut stran.
Odprejo se nam čudoviti razgledi na Triglav, preostali del Julijcev, Bohinjske gore. Snega je še vedno ogromno, predvsem impozanten pa je v sneg odet Krn daleč proti primorski.
Na vrhu ne postopamo dolgo, in prav kmalu vzvratno plezamo navzdol po rampi, po kateri smo plezali navzgor. Dovolj smo zgodnji, da še ni preveč zmehčana, in sledi še prečenje snežišč nazaj do Studorskega prevala, kjer pa je sneg že malo bol odjužen, tako da že predira. Vendar počasi in previdno vse gre. Sestop s Studorskega prevala je povsem spomladanski – po domače čoft – tako da si na planini Konjščici privoščimo še eno pavzo, saj skozi oblake posveti sonce in postane prav prijetno.
Prečka nad Konjščico je tudi nazajgrede sitna, vendar nič posebno težka, in že se znajdemo nazaj na Rudnem polju. Sledilo je seveda obvezno hidriranje in nažiranje s pico in kremšnitami na Bledu – popoln zaključek za popoln dan!
Galerija slik
