Tako kot za številne druge znane klasike Slovenskih gora sem za Zeleniške špice prvič slišal na začetnem alpinističnem tečaju. Ko so govorili o čudovitem, izpostavljenem grebenskem prečenju nad Repovim kotom sem “stare mačke” lahko seveda samo z odprtimi usti poslušal in razmišljal, kdaj bom sam dovolj zrel za tak podvig. Zeleniške špice so zanimiv greben – po samih lastnostih ture spadajo bolj pod “šodrovske” podvige, ki so vrhunskim alpinistom, “frikotom” in drugim skupinam plezalske srenje kar malo neljubi in priskuteni.

Po drugi strani pa je greben navkljub temu precej dobro obiskan, čemur botruje res odlična kvaliteta skale. “Nebeška lestev”, kot del ture opisuje Mihelič, je res iz prvovrstne kamnine, ki je za naše hribe tako neznačilna. Ne, tukaj res ne boste našli podrtije iz Martuljka ali navpičnih trentarskih trav – če ste vajeni “šodra”, vas bo greben pričakal kot (relativno) varna, uživaška, razgledna in nepopisno duhovna avantura, ki ima samo eno lepotno napako – prav prehitro gre mimo!

Kot sem omenil zgoraj, sem se letos počutil (po nekajkratnem okušanju precej bolj podrtih gora naših hribov) povsem dovolj zrelega za turo, in kot takemu mi ni predstavljala nobenih problemov. Na povabilo Janeza smo šli čudovito, vročo soboto uživati še Petra, Mateja, Miloš in moja malenkost.

Dostop nas je popeljal skozi samotni Repov kot, kjer smo nad slapom prečili v desno proti grapi pod Staničevim vrhom. Na Staničevem vrhu pa se je pričelo – sprva abzajl v škrbino, nato pa po grebenski rezi naprej! Res, če si kdaj obiral nažagane grebene in strmali nad Martuljkom, ti je tukaj okolje kar nekoliko čudno – skala je namreč prvovrstna, tudi v vodničku omenjeni “našodrani” del pa ne predstavlja silnih težav. V sproščenem tempu in ob kar prevročem dnevu se po prijetnem plezanju (ter po še enem abzajlu) kot bi trenil znajdemo na travnatih gredinah nad Srebrnim sedlom. O samem grebenu je nesmiselno izgubljati besede – drugega kot priporočati obisk pač ne morem storiti!

Ko se na travi prične izležavanje smo dobri kar za debele pol ure, in šele debata o sladoledu na Zbiljah nas dovolj premami, da vstanemo in pričnemo s sestopom. Sestop skozi Repov kot še vedno prečka nekaj snežišč, na katerih priporočam uporabo cepina. Mi smo imeli s seboj polno zimsko opremo, tako da nas ta del poti ni presenetil. Kot bi trenil smo se nazadnje znašli v peklensko vročih Zbiljah, kjer smo ob enormni količini sladoleda zaključili res perfekten dan!

Galerija slik