Včasih se zgodi, da se ti poklopi vse – vreme se zrihta v nulo, soplezalec je enako zagnan kot ti in ko mu predstaviš svoj plan, odkrijeta, da je on imel v mislih isto steno kot ti! V Zapotoški vrh sva namreč z Milošem “špegala” že lani, ko sva plezala v Srebrnjaku. Fantastično vreme in nedelja sta naju odvrnila od bolj obljudenih sten, saj sva si želela malo samote (če ne drugega v steni).
Ko okrog 7 parkirava v Zadnji Trenti ni tam nobenega avtomobila. Dan se je že naredil, in kot dva telička zreva naokrog v čudovite razglede -sramežljivi Jalovec še meče senco, snežišč pod Travnikom, Šitami in Mojstrovkami se sonce še ni dotaknilo, nad nama pa mrko kraljuje iz čvrstih belih plošč grajeni Trentski Pelc. Edinole na drugi strani doline se greben Pelcev in nadaljevanje proti Bavškemu Grintavcu že sooča s soncem.
Kmalu po prečkanju potoka sva soočena s posledicami letošnje zime, saj prav do podna seže debel snežni jezik, po katerem hitro doseževa nadaljevanje poti na drugi strani. Navkljub temu, da sva v senci, hoja do planine Zapotok poteka v pravi poletni vročini. Na planini sva povsem sama, gor pa še kar cvetijo telohi… Ne obirava se in nekaj časa slediva markirani poti, nato pa kar navkreber zastaviva pot proti steni Zapotoškega vrha. Po kake pol ure “praskanja” po gmajni in flikah snega se le znajdeva pod snežiščem pod steno.
Zapotoški vrh je (vsaj če ga gledaš s kakega Vršiča) res neizrazita, nepomembna vzpetina med grebenom Srebrnjaka in Bavškega Grintavca. Toda ko se znajdeš pod njem, nisi takega mnenja – stena te namreč res prijazno vabi, hkrati pa ti takoj da vedeti, da ponuja kompaktno skalo. Po ne preveč razprave se odločiva za smer Likar-Markič (IV+/IV, 200m), ki poteka po sistemu zajed v levem delu stene. Opremo gor, cepin v roke, in prav hitro se znajdeva ob robu stene. Krajna zev je na srečo relativno pohlevna, saj smo še zgodaj poleti, tako da nama posebnih preglavic ne povzroča.
Prvi raztežaj me dodobra “napsihira” – se vidi, da je prva letošnja tura: nekoliko bolj šodrast svet (edini v smeri) in jutranja trdota me prisilita, da zabijem nekaj klinov, preden se znajdem na sidrišču pod velikimi previsi. Miloš se jim umakne proti desni, in od tega dela naprej je smer res lepa. Po zajedah vijugaš po steni, vmes pa te pričakata dve lepi polici, po katerih prečiš v levo. Na koncu naju pričaka še izstopna zajeda oz. kamin, in po 4 urah (ne, nisva hitela) se znajdeva na vrhu.
Vrh je pa res nazobčan! Sem mislil, da je Srebrnjak odrezan, pa je tukaj svet še bolj na glavo. Slediva opisu za sestop, tako da prečiva celoten greben čez glavni vrh proti zahodu. Na Trentsko stran vidiva strme trave in zasneženo grapo, po kateri bi lahko sestopila, vendar na drugi strani najdeva poševno rampo, ki nekako ustreza tisti v opisu za sestop. Čeprav naj bi bila I-ka, ki jo lahko plezaš navzdol, urediva dva abzajla, dokler ne doseževa škrbine, kjer se vse konča. Pri tem seveda ne gre brez tega, da se nama zatakne štrik, in drugi abzajl moram splezati nazaj, da osvobodim vrv. Ne veva, ali sva sestop zgrešila ali ne, najdeva pa na škrbini en star prusik. No, rajši dodava svojega, in ker nama ne diši več rudarjenje po res naloženem svetu, vrževa dvojni štrik kar navzdol po navpični steni, ki k sreči pride do dna. Abzajl, in prispeva na sedlo Velika vrata.
Po dodobra omehčanem snežišču se nazadnje v čevljih “odsmučava” nazaj pod steno ter ujameva potko, ki naju pripelje nazaj do planine Zapotok. Poletje se je končno začelo! Zdej pa sam plezat…
Galerija slik
