Vse se je začelo z mejlom, da bo za vikend v Dolomitih lepo vreme. Po številnih zgrešenih klicih, neusklajenih soplezalcih in zadnje čase prisotni gužvi na šihtu mi v četrtek zvečer le uspe izboriti dopust za naslednje jutro. Nazadnje z Milošem ostaneva sama, tako da se odločiva na pot kreniti z njegovim zakonskim kombijem za dve osebi :). Ob ne prezgodnji uri v rumeni streli iz Kranja zdrviva hribom naproti.

Že prvi dan se je izkazal za celo dogodivščino. Prvič jo dobiva po prstih, ko zaradi pomanjkanja zemljevida v avtu “podaljšava” najino pot proti Dolomitom. Čeprav nabaviva avstrijsko vinjeto, zavijeva v Ziljsko dolino. Pa nama ni pretirano žal, saj imava cel dan, dolina pa je izredno lepa navkljub dejstvu, da po tistih ovinkih niti podrazno ne moreš tiščati 100 km/h, kot “svetuje” Garmin. Ko po prijetni vožnji le doseževa Cortino d’Ampezzo, se nad nama zgrinjajo oblaki, vendar se ne sekirava, saj naj bi se naslednji dan zjasnilo.

Drugi “karambol” se zgodi nekje na sredi poti proti prelazu Falzarego, kjer kombi kar naenkrat zakašlja in izgubi vso moč motorja. Ja zdej je pa treba poklicat avtovleko v Italiji, fest =). Po prijaznem urgiranju mladeniča iz bližnjega hotela in nekaj šraufanja mehanikov v Cortini se čez kake 3 ure končno znajdeva na prelazu. Na srečo je bilo potrebno samo očistiti del motorja (sej bi povedal kateri del, pa mi gibi in kretnje italijanskega mehanika niso povedale veliko). Na zemljevidu sta prelaza Falzarego in Sella, najin prvotni cilj, relativno blizu. Si rečeva, eto, še pol urce, pa bova na Passo di Sella. Seveda sva delala račun brez krčmarja (oz. hribov)!

Potem, ko sedeže v kombiju že dodobra posliniva – ob vožnji namreč vsakih 5 minut uzreva nov zašiljen vrh in kot telička upreva vanj svoje oči – se po debeli uri le znajdeva na prelazu Pordoi. Ko uzreva stene Piz Pordoi Miloš hitro preleti vodniček, in uzreva smer naslednjega dne – Mariakante (IV+, 300m). Super-duper kombi je pripravljen na spanje takoj, ko ugasneš motor in stisneš ročno. Zunaj je nenormalno mraz (na prelazu konstantno vleče zoprn veter), zato se po hitri večerji zavaliva v spalke. Pred spanjem izmenjaje prirediva še kitarski koncert v horizontalni izvedbi, nakar naju odreže kot keks.

Okrog 5. ure zjutraj sem sam že buden, saj me zbudi zvok dežja. “Ma ne noo, a zdej naju bo pa še vreme zajebu?” Potem, ko se dvakrat obrnem, je kot bi trenil ura 8 zjutraj, prelaz pa se blešči v sončni svetlobi. Nebo se je v uri skoraj v celoti zjasnilo in ven pokukava v oprano jutro. Mraz je še žal še vedno prisoten – zato se v tempu, ki se ga ne bi sramoval niti Ueli Steck, zapodiva proti vstopu v smer. “Šolska rana ura” (beri: med 8. in 9. zjutraj) je kriva, da sva pod najino smerjo prva, čeprav v sosednjih smereh locirava nekaj navez.

Po zoprnem prvem raztežaju, kjer prevladuje sprana skala, prvič v življenju občutim radosti dolomitske skale! Od prve “šalce” pa do zadnjega raztežaja pod zgornjo postajo gondole se z Milošem predajava užitkom dobrih prijemov, mostičkov, “rock-solid” štantov ter popolne vertikale! Ko k temu dodaš še gostilno na vrhu postaje žičnice – brez sramu sva si namreč privoščila kakav, kofe ter sladoled – ter lagodno uro dostopa, dobiš recept za instant alpinizem!

Da se vidi, da sva “izvežbana” v vseh vedah gorniškega udejstvovanja, se nato na terasi zgornje postaje kaki 2 uri nastavljava sončnim žarkom, čeprav imava v rukzakih skrbno spravljeno tudi sončno kremo. Miloš se veselo pošali na račun moje rdeče kumare, medtem ko pozablja, da je sam identično “skuhan”. Ko po ozebniku sestopiva nazaj do kombija, mi Miloš začne omenjati neke smeri “Fedele”, “Dibona”, ki se nahajajo v bojda res veličastni, sosednji SZ steni Piz Pordoi-ja. Ja pa pejva pogledat! Spustiva se navzdol s prelaza proti drugemu prelazu, Passo di Sella, in kaj kmalu mi oči vrže iz pecljev – ja kakšna stena! Izustim, da so pa teli Dolomiti res “na pičko”, kar postane nato neuradni moto celotnega izleta, saj se v steni naslednji dan nemalokrat spomniva na to frazo :D.

Ne le, da je SZ stena Piz Pordoi-ja visoka cca. 800m, je tudi prav zares “na pičko”. K občutku nemoči dodajo še slapovi, ki neumorno derejo čez črno skalovje v dolino in se v zrako nekje na sredi stene izgubijo v pršu. Ko parkirava na razgledni, udobni izravnavi pod steno, se počutiva, kot da bi kombi parkirala direktno pod Nosom v El Capitanu. “A tja gor misliva jutri? A deej no, a si nor?” Soočenje samega s seboj je vedno zabavno. No, po tehtnem premisleku se odločiva, da bova za “uverturo” v steno splezala prvi dve tretjini Dibonove smeri – steno namreč nekje 200-300m pod vrhom preseka široka, a neprijetno nagruščena polica. Naslednjič pa zavijeva v še bolj znano smer Fedele, ki pelje prav po upadnici največjega izmed slapov po steni, in jo vsi ponavljalci hvalijo kot eno najlepših IV-ic, kar so jih plezali!

Tokrat se zbudiva malo prej, in po pol ure dostopa ob 7:30 začneva s plezanjem. Po vstopnem stožcu sva hitro v prvi (in zares edini) navigacijski uganki smeri. Kje prestopiti v osrednji del stene? Ali sva previsoko? Kar naenkrat namreč stena postane “na pičko”, opremljenost pa pomanjkljiva. Navkljub temu Miloš uspešno reši navigacijsko zagato in po še enem krajšem raztežaju se znajdeva na položnejšem svetu pod velikim zatrepom v steni. Srečava prvi “potok”, ki ga prestopiva pod najlepšimi deli smeri – sledi namreč 2-3 raztežaje dolga zajeda oz. kamin, ki ponuja res fantastično “razkoračno” zabavo. Toda pozor, zabave še ni konec! Naslednji raztežaj je še večji cukrček: “črne plošče” kot so poimenovane v vodničku, te pozabavajo še z malo bolj tehničnim plezanjem po platah, nakar izplezaš iz vrtoglave stene po fantastičnem razku.

Bučenje vode na štantu naju pozdravi, in razveseliva se, saj veva, da sva iz glavnih težav! Še nekaj raztežajev po “Dolomitskih I-kah”, kot sva jih poimenovala, naju pripeljejo pod izstopni raztežaj, pri čemer prečiva prave potoke bistre vode. Ja kakšni lepi tolmunčki, če ne bi bili sredi lufta! Izstopni raztežaj naju pričaka, tako kot polica nad njim, z rumeno skalo in prvim pravim šodrom v smeri. Ko zagledam polico, po kateri nameravava sestopiti iz stene, se hitro zavedam, da iz nevarnosti sigurno še nisva! To mnenje se kruto manifestira, ko z vrha stene čez slap prižvižga kamenje, ki prileti na polico ter se odkodali navzdol po steni. Ko Miloš pripleza za mano, samo suhoparno pove, da je skalovje zadelo ravno kotanjo, v kateri sva pred 20 minutami imela sidrišče.

Na vrhu smeri si privoščiva požirek in hitro malico, nato pa – kolikor čudno se sliši – v roke poprimeva cepine in se spopadeva z naloženo polico. Prvi del se je dejansko izkazal za lažjega, kot sva se bala, in v meliščih celo najdeva ostanke poti. Ne glede na to se pod slapom v zgornjem delu stene prav pomujava, da sva čim hitreje iz njegove upadnice. Na drugi strani pa naju pričaka mnogo bolj zoprno melišče! Odločiva se, da ga bova prečila direktno pod stenami, saj sva tam v okrilju nekaj previsov nekoliko bolj varna pred kamenjem. Ta še nekajkrat zažvižga neprijetno blizu… Ko se znajdeva na vstopu v smer prejšnjega dne, samo še zdirkava nazaj proti markirani poti, kjer si končno oddahneva!

Na tem mestu se je najina pustolovščina prav hitro zaključila. Rad bi se zahvalil še res prijaznim Italijanom v avtodomu, ki so se usmilili dveh štoparjev na cesti s prelaza Pordoi in nama sigurno prišparali uro hoje do avta, ter seveda vestnim serviserjem v Cortini, ki so nama v petek ob 6. zvečer navkljub najinemu nepoznavanju italijanščine vrhunsko poservisirali kombi.

Dolomiti, Dolomiti – poleti so še lepši kot pozimi!!! Se je samo za vrnit, pa čeprav (ali pa ravno zato) so hribi res “na pičko”.

Galerija slik