Pregovor iz vsem znane nadaljevanke (hint: Igra prestolov) pravi, da boš celo leto počel to, kar delaš na rojstni dan. Odkar se je moj soplezalec št. 1, Kičkarjev Janez, vrnil iz dopusta, sva se nekako usklajevala za skupno plezarijo. Ko končno dorečeva prost termin, nama nazadnje preostane le še izbiranje cilja. Sam hitro naštejem nekaj smeri, ki se mi vrtijo po glavi, med drugimi tudi smeri v Beli Vodi ter Jubilejno smer v Dolgem hrbtu, ki sem si je želel preplezati že od lanskega leta. Pa se skupno odločiva, da švigneva v Bele vode, ker sva obadva še relativno neuplezana…

No, nekje sredi tedna mi zazvoni telefon in na drugi strani Janez jedrnato povpraša: “Ti, kva pa če bi vseeno šla Jubilejno??”. Nekaj sekund rabim, da dojamem, da ima Janez ravno v petek 50 let ter da bi na isti dan šla plezati Jubilejno (V/IV, 500m). Seveda pritrdilno odgovorim! Takega abrahama bi bil vesel pač vsak hribovc, naš Janez pa si ga vsekakor več kot zasluži! Po pravici povedano mi je kar malo v čast, da bom na tej turi njegov soplezalec. V tem pomembnem poslanstvu se mi naknadno pridruži še Jernej, in stvar se zaključi oz. začne z nočno vožnjo proti Jezerskemu. Iz Škofje Loke pričnemo s potjo res zarana, ob 3. uri zjutraj, in nekaj čez 4. uro nas jutranji Jezerski hlad kar malo prisili k hitremu tempu, da ogrejemo telo in nehamo drgetati.

Po lovski poti jo mahnemo navzgor proti Kranjski koči na Ledinam, kjer urežemo pot kar navkreber proti ostenju Dolgega hrbta. Pod severnimi stenami je snega še veliko, in ker imamo vsi polno zimsko opremo, sploh ne kompliciramo. Dereze na noge, cepin v roke in gasa! Vzpon po res trdem snegu je prav prijeten, saj se v ozadju dela dan in sonce osvetljuje okoliške vršace z oranžno jutranjo svetlobo. Prav hitro oblizne tudi steber desno od naše ogledane smeri, Jubilejne, ter nam razodene, od kod njegovo ime – Steber jutranje zarje se sliši malodane romantično, kot iz kake pravljice. Sliši se prav vabeče :).

Vstopa v Jubilejno smer skoraj ne moreš zgrešiti, če si prej pogledal kakšno fotko – na skalnih pečinah pod smerjo se tako znajdemo že nekaj čez 6. uro. Pri tem nas presenetijo zanimive skulpture iz snega, ki se nahajajo v vpadnici smeri in prav pogumno kljubujejo poletnim temperaturam. Žreb Janeza določi za prvi raztežaj, in pred 7. uro zjutraj že zagrizemo v strmali Dolgega hrbta! Prvi raztežaj potegnemo po lepih ploščah v glavno zajedo oz. žleb, kateremu Jubilejna smer skoraj ves čas sledi. Drugi raztežaj doleti mene in je, kot je v takih situacijah vedno, kar zabaven, saj me zaposli z detajlom z oceno V. Jaz pa še ves trd! No, pa ni raztežaj noben bav-bav, če še enkrat pomislim, je bil v nasprotju z naslednjima dvema peticama prav prijeten.

Jubilejna smer ves čas sledi izpranemu žlebu po sredini stene, vmes pa se vsem pregradam umika v levo. Zaradi tega orientacija v spodnjem delu res ni težavna – niti za trenutek ne pomislimo, da smo kaj zgrešili. Ker je Jernej priznal, da bi rajši plezal kot drugi v navezi, si z Janezom izmenjujeva raztežaje, in v nadaljevanju smeri je za izpostaviti še 2 sitna previsa z oceno V, ki mi pač nista bila “bohvekaj” lepa. V prvem previsu je prehod izredno ozek, tako da ti rukzak povzroča cele kupe problemov, drugi “buhtelj” pa je precej krajši, vendar moraš prav tako narediti nekaj zoprnih gibov bolj na moč. No, da vas ne odvrnem – smer je sicer lepa, in ponuja tudi precej čudovitih detajlov v res dobri skali. Je pa res, da se ves čas usmerjaš po žlebu, tako da morda res ni prava izbira za ljubitelje plat. Ampak kdor pleza v naših hribih ve, da je pol klasičnih smeri podobnega tipa :).

Nazadnje se znajdemo pod slovito prečnico, o kateri pišejo vsi ponavljalci. Od soplezalcev še na štantu sprva izterjam vse gurtne in komplete, ki jih imata, saj sem nekje na Internetu bral, da potrebuješ kar 12 kompletov. No, po preplezani prečnici bom dejal takole: če bi vpenjal res vsak klin, bi rabil 15-18 kompletov! Nekako si nisem predstavljal, kako naj bi izgledala prečka z oceno V; no zgleda nekako takole: večino prečke ni pretirano težavne, imaš pa vmes en detajl s slabšo skalo ter en previsni detajl, ki je verjetno razlog za tisto petico. Ob vsem železju v steni sem sicer v plezanju prav užival, saj je glava lahko šla res na pašo!

Slovita prečnica pomeni izstop iz težavnega dela smeri, in Mihelič hudomušno pripomne, da imaš v tem trenutku “smer že v žepu”. No, v žepu smeri še nismo imeli, se pa svet na vrhu res položi. Odločimo se za originalni izstop smeri z umikom v levo. Še dva raztežaja se varujemo, nato pa se svet tako izdatno položi, da potegnemo štajerca kar do vrha Dolgega hrbta. Ta zgornji del zavzema skoraj polovico smeri (200m) in je, kot je primerno za večino vršnih delov naših gora, temu primerno naložen. Prav tako je to edini del smeri, kjer potrebuješ malo čuta za orientacijo, da pač ne zaplezaš v kakšne neprijetne in nepotrebne obvoze.

Na vrhu Dolgega hrbta se tako znajdemo po slabih sedmih urah plezarije. Soliden timing, glede na to, da smo plezali trije in se med smerjo ves čas prevezovali ter menjali v vodstvu. Sledi to, kar je pri vsakem vzponu pač najslajše – stisk rok, skupinska fotografija, malica, ter klic domov, da smo vsi živi in zdravi. Janez je tako na svoj petdeseti jubilej preplezal Jubilejno smer. Če bom sam doživel takega abrahama – vzpon po težavni in lepi hribovski smeri v družbi prijateljev, ki jim zaupam z življenjem – bom zelo zelo srečen človek :).

Ko pomalicamo in pospravimo robo, sestopimo po markirani poti na Mlinarsko sedlo, od tam pa zavijemo desno po zavarovani Frischaufovi poti proti Češki koči. Sam plezalni del poti je praktično očiščen snega, je pa, kot se zgodi po vsaki zimi, temu primerno naložen. Praktično očiščen pomeni to, da v spodnjem delu, le malo nad poletnimi melišči, pot še vedno prekriva snežni jezik. Le-tega zopet prečkamo v zimski opremi, ter sestopimo do vznožja, kjer nas pričakajo velika snežišča. Snega je pač še ogromno in za varen obisk visokogorja bo letos verjetno kar stalnica na vsaki turi tudi dvojček cepin + dereze. Ko se spustimo s snežišča, opazimo še nekaj zagnancev, ki se zabavajo s smučanjem v snežnem zatrepu pod ostenjem Dolške škrbine in Kočne. Mimo Češke koče se nazadnje spustimo nazaj do avta.

Janez naju na koncu še enkrat preseneti – iz avta potegne hladilno torbo, in turo prav po gosposko zaključimo s pitjem Coca-Cole in napadanjem domačih, sveže spečenih muffinov ter peciva. Ja ne vem, če so muffini že kdaj tako pasali :). Vse pohvale dekletom!

S sladoledom pri planšarskem jezeru se je tako zaključil naš jubilejni izlet, ki ne bi mogel biti izveden bolje. Hvala soplezalcema za še en nepozaben dan v hribih!

Galerija slik