Poplezavanje v Velikem vrhu

Z Matevžem sva se že v sredo zmenila, da bi bilo v soboto dopoldne pametno skočiti nekam in kaj splezati. Sam sem imel Veliki vrh nad Jezerskim ogledan še dve leti, pa sem ga nekako vedno prestavil v prid kakšne bolj “hribovske” ture, mačka, moralnega mačka, kolesa, dela ali pač zgolj iz čiste lenobe. Ker je tudi Matevž imel hribček na seznamu želja (in ker se meni ni nič slišalo v Matevžev predlog, NŠG), sva se odločila da temu storiva konec!

Ko “uhvativa” gozdno cesto, ki naj bi naju pripeljaja do pod stene, odkrijeva, da je makadam na sveže zravnan, in glej ga zlomka, po nekaj ovinkih ujameva vozilo, ki prav počasi ravna sveže razmočen makadam. So vrli Jezerjani kar pridni – ob cesti namreč kasneje srečava še en bager ter celo valjar, ki prav suvereno ravna cesto na precejšnjem klancu!

Na parkirišču sta ob najinem prihodu že 2 avtomobila, čez dan pa se vozni park poveča na 5 avtomobilov. Čaka naju 15 minut sopihanja v breg, nakar se znajdeva pod steno v druščini še nekaj navez. Za prvi cilj izbereva prvo smer, v kateri ni nobene naveze, ki sliši na ime Črni metulj (VI-, 150m). Odločitev je dobra, saj nama na gosto navrtani črni svedrovci nakazujejo pot. Vstopni detajl je moker, tako da ga obvozim po levi, nakar smer postreže z lepo, čvrsto skalo. Matevž se zadaj sicer nekaj pritožuje čez mokre travnate poličke, ampak smer je sicer prav simpatična. Drugi raztežaj ponuja lažje plezanje z le nekaj malenkost bolj sitnimi mesti, ki pa so zaradi mokrote kar začinjena.

V zadnjem raztežaju naju razveseli čudovit platast detajl, kjer moraš kar pomisliti, da odkriješ zaporedje gibov po redko posejanih krimperjih. Na srečo je celotna smer navrtana izredno vzorno :). No, po tem težavnejšem mestu se stena uleži in kmalu se znajdeva na vršnem abzajl štantu. Po dveh abzajlih mimo številnih zasledovalcev (večino smeri se konča na istem štantu) sva ponovno pod steno. Zaradi gužve in letečega kamenja nad nama se odpraviva v levo steno, kjer se nama bolj suha zdi smer Piranske ulice (VI+, 120m). Pa to ne pomeni, da je smer suha, samo potoček ne teče po njej :).

Matevž se pogumno zapodi v mokre plošče, ki nama dajo kar vetra. Sledi prečka v desno v lažji svet, pa kmalu spet ovinek v levo. Po fantastični (in na srečo suhi!) platasti prečki doseževa čudovit, previsen, a s prijemi bogat raz, ki se žal konča po pičlih 10 metrih. Na vrhu smeri nama je jasno, od kod ime – v kakih 55 metrih višine potegneva kar 4 raztežaje, saj smer tako vijuga :). V enem abzajlu se znajdeva ponovno pod steno, kjer sva zrela samo še za kosilo in per. Tega si privoščiva v množici motoristov in turistov pri planšarskem jezeru na Jezerskem. Če potegnem črto, sva imela en tak lep, bolj ležeren izlet – ni nama bilo hudga!


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja