V koči Orny sva se z Janezom zbudila v veličastno jutro. Medtem, ko je večina prebivalcev koče še poležavala pod toplimi odejami (večino sten v okolici sonce dobi v poznem jutru, tako da potrebe za nočno vstajanje pač ni), sem se sam napravil in skočil pogledat ven, kakšno je vreme. Za razliko od prejšnjega dne (in večera!), ko smo bili obkroženi z oblaki, se je čez noč vreme povsem umilo. Po letošnjem turobnem poletju, ki nam v Sloveniji z dežjem res ni prizanašal, se počutim kot prerojenega, ko naokrog zrem v bližnje in daljne hribe.

Prvi ožari mogočni Grand Combin, in le nekaj minut zatem tudi našo kočo dosežejo topli sončni žarki. Čas za zajtrk! V koči se med številnimi plezalci in tudi kar nekaj pohodniki napokava z marmelado, nakar pospraviva vso robo in jo mahneva na pot proti koči Trient, ki leži 300 višincev višje (na cca. 3100m nadmorske višine). Odločiva se, da ta dan splezava markantni Aiguille d’Orny (3167m) po smeri La Moquette (200m, 5b). Vstop v smer se nahaja 15 minut stran od planinske poti, in že s poti opaziva, da bo lepa nedelja poskrbela za gnečo v steni. Na srečo je v najini smeri le ena naveza.

Kot sva odkrila že med dostopanjem in sestopanjem prejšnji dan, so granitna melišča nekoliko bolj zoprna kot apnenčasta, saj kar mrgoli velikih skal, od katerih se marsikatera ob obremenitvi skotali. Kakorkoli, smer hitro locirava, saj je linija zelo očitna -po izrazitem stebru se namreč vzpne pod vršno piramido Aiguille d’Ornyja, nato pa zadnji del premaga v 2-3 fantastičnih raztežajih v skoraj popolni vertikali. Že v prvem raztežaju smeri ujameva navezo dveh francozinj, in kaj kmalu se zapletemo v pogovor. Tudi onidve potarnata, da so imeli letos res slabo poletje, ter da je razlog za gnečo v steni pač dejstvo, da gre za enega redkih lepih vikendov v zadnjih mesecih. Midva se le nasmehneva in pripomniva, da imava res srečo z dopustom :).

Smer se skoraj ves čas vije po stebru, navrtana je zgledno, plezanje pa je res zračno in izpostavljeno, tako da uživava maksimalno. Pod vršno piramido pa se nama ustavi – kot je značilno za vse granitne špice v okolici, je vrh izredno neprostoren, vse smeri pa (seveda) vodijo na vrh. Tako na zadnjem sidrišču pod vrhom čakava debele pol ure, medtem ko se čez naju na izstopno polico abzajla kar 6 navez. Ko je “smer” končno frej, Janez le doseže sidrišče na vrhu smeri in po enem abzajlu sva tudi midva na sestopnem melišču. Ker je lepo vreme in se nama nikamor ne mudi, si vzameva tudi nekaj pavze in zgolj občudujeva okolico.

Po relativno udobnem sestopu sva nazaj pri planinski poti, in po njen se vzpneva mimo ledenika Orny (pot se ne dotakne ledenika, le nekaj neznatnih snežišč preči) do sedla, od koder se nama odpre pogled na Plateau du Trient. Kakšen snežen “fuzbal-plac”! Veter naju prežene, da bi predolgo uživala v razgledih, in podvizava se v kočo Cabane du Trient, kjer (pričakovano) ni nobene gužve. Koča je morala biti nedavno opremljena oz. prenovljena, saj v delu koče skozi gromozanska steklena okna lahko gledaš ven praktično vse naokrog.

Moram reči, da sem bil res navdušen nad švicarskimi in francoskimi kočami; vsak gost dobi Crocse, 1 ali več košar za opremo, skrbno pripravljeno posteljo, in vse to za približno pičlih 30 CHF po osebi (vključujoč zajtrk). No, ker se že večeri, v zavetrju za kočo skuhava večerjo, nato pa si v koči zopet privoščiva pivo. Sončni zahod nato mine ob fotografiranju izredno markantnih Aiguilles Dorees, gorskega grebena nasproti koče, ki kar malo spominja na tiste antarktične granitne igle, saj izgleda, kot da se gore dvigajo iz večnega snega in ledu. Izredno lep del skupine Mont-Blanca, pa tako prezrt! Upam, da fotografije vzpodbudijo koga, da okoliš obišče tudi sam…

Galerija slik