Za letošnji poletni dopust sem kar nekaj časa iskal soplezalca, nazadnje pa le našel zagretega kandidata Janeza. Celoten malo daljši “teden” sva zastavila zelo svobodno: rezervirala sva termin konec avgusta, in se dva dni pred odhodom odločila, kam iti na podlagi vremenskih razmer. Vremenska napoved je obetala nekaj lepih dni na zahodu Centralnih Alp – zato sva se odločila za skupino Mont-Blanca, spakirala in šla :). Po dolgotrajni in dolgočasni vožnji čez Italijo sva le dosegla mnogo lepšo dolino Aoste, ter se čez prelaz Grand Bernard spustila v Švico.
Najina prvotna destinacija je bila namreč malo znana skupina gora okrog ledenikov Orny in Trient, ki geografsko spada še v Švico. Morda ju poznajo turni smukači, saj tod mimo pelje slovita Haute Route, sicer pa je območje dokaj neznano. Izhodišče za dostop do gora je idilična smučarska vasica Champex, ki se dviga malo nad Martigny-jem. Že prvi večer v kempu ni bil preveč obetaven, saj je začelo deževati takoj, ko sva se lotila postavljanja šotora! No, pa sva vseeno skočila v turistični center, kjer so nama zagotovili, da bodo sledeči dnevi brez padavin! Zakon!
Po deževni noči se dan pozna – v sončnem vremenu vase zbaševa nekaj hrane, pospraviva še moker šotor ter se zapeljeva pet minut višje, kjer parkirava pod sedežnico La Breya, ki naju v umirjenem zibanju z vso opremo dostavi na 2194m. Razgledi naokrog so nama zaenkrat skriti, saj se oblaki podijo naokrog kot da bi bil sodni dan, pa vendar na vsake toliko v daljavi ozreva gromozansko snežno kupolo Grand Combina (4314m), ki nama daje motivacijo za naprej.
Sledita cca. 2 uri vzpona po markirani poti, da doseževa dno ledenika Orny, ter kočo Cabane d’Orny. Ravno ko doseževa ledenik, se oblaki začnejo počasi trgati in kot iz pravljice se pred nama pokaže tudi koča Orny. Ledenik Orny je zelo neznaten ledenik, ki se proti dolini spušča iz snežnega platoja Plateau du Trient. Ledenik je ukleščen med dva grebena granitnih špic; na eni strani ga omejujejo kompaktne, granitne špice Aiguille de la Cabane, Aiguille du Col, Aiguille d’Orny, … Prav te stene so zelo mikavne za plezalce, saj dobijo precej sonca in se da v njih plezati že v spomladanskih mesecih. Na drugi s trani pa se nahaja že bolj mrki Le Portalet, katerega severna stena tudi v poletju ohranja sneg. Na hrib vodi mikaven graniten greben, stena pa je poleti po najinem prepričanju daleč preveč dovzetna skalnim podorom, saj je vse tri dni z nasprotne strani ledenika bučalo od padajočih skal.
No, še bolj impozanten pa je (po višini sicer povsem neznaten) Petit Clocher du Portalet, granitna špica, ki proti vzhodu v dolino pada z 200 metrsko, na videz neprehodno steno. Kakorkoli, v koči z Janezom odloživa odvečno robo in se zapodiva v velika melišča pod Aiguille de la Cabane (2999m). Obadva sva čista novinca v granitu, zato se odločiva za “welcome route” območja, ki sliši na ime Voie du Bon Accueil (5c/4c, 180m). Smer sta navrtala svetovno znana švicarska brata Remy, ki sta pustila svoj pečat tudi v nam znani Paklenici.
Navkljub mrazu in vetru se radostno zapodiva v smer, ki takoj postreže s 5c kaminom, da se človek dobro ogreje. Nato smer sledi dva raztežaja čudovitemu razu, potem pa sledi malo “hoje” pod zadnji del smeri, granitno iglo, ki jo ravno po sredini preseka poklina. Po njej se v dveh raztežajih čudovitega, izpostavljenega, a nikoli težkega plezanja vzpneva na zgornje sidrišče, ki se nahaja prav na vrhu zašiljene igle. Sledi 15m abzajl v škrbino, in peš sestop nazaj na melišča. S prvo smerjo v granitu sva popolnoma navdušena! Ko si skuhava še večerjo, v koči spijeva pivo in pokramljava z oskrbnikom (izmenjamo si cifre, ker baje prihaja kmalu v Slovenijo), komaj čakava na naslednje dni!
Galerija slik
