Najin hribovski dopust se je počasi bližal koncu. Z Janezom sva se enoumno odločila, da napovedana dneva z lepim vremenom izkoristiva za, kaj pa drugega, zopet hribe… V četrtek naju budilka vrže pokonci že okrog 6. ure zjutraj in ob 7:30 v rokah že drživa vozovnici za gondolo na Grand Montets. Z zgornje postaje žičnice se takoj naveževa v ledeniško navezo, in sledi spust s sedla navzdol po ledeniku Rognons, kjer se narezanim serakom umakneva v skalno gmoto na najini levi strani. Sledi nekaj poplezavanja ob možicih, da doseževa dno ledenika Argentiere. Tukaj se zopet naveževa, in čaka naju še cca. ura in pol hoje do koče Argentiere.
Razgledi naokrog so božanski – na desni strani namreč svojo pošastno steno kaže kralj okoliša, Aiguille Verte, ter nič manj eminentni cilji kot so Les Droites in Les Courtes. S spoštovanjem zreva v Couturierjev koluar in razmišljava, kdaj bova pojedla dovolj žgancev, da bova kos takim smerem. Na drugi strani ledenika pa naju pozdravljajo s soncem obžarjeni, nekoliko lažje dostopni, pa vendar resni hribi, Aiguille de Chardonnet in Aiguille d’Argentiere. Prav na slednjega imava namen splezati naslednji dan. No, za prvi dan imava drugačne plane; v koči Argentiere pustiva odvečno robo ter se vzpneva (10 minut) do granitne stene za kočo, ki sliši na ime Aiguille du Refuge (3057m).
Smer, ki sva si jo izbrala, Gateau de Riz (4c, 200m), za razliko od prejšnjih ni opremljena oz. ima navrtana samo sidrišča, zato se opasam s kompletom metuljev in zatičev ter zagrizem v prvi raztežaj. NORO! Smer ponuja zračno plezarijo, dovolj pok za varovanje, in po povsem navpičnem grebenu se vzpenjava, medtem ko nama vsi okoliški vrhovi dajejo fantastično kuliso. Še posebej začinjen je najtežji del smeri, t.i. “Lucky Luke” poč, ki je sicer ocenjena s “pičlo” 4c, vendar človeka kar zmatra. Na srečo imava s seboj dovolj metuljev, da je plezanje varno. V sosednjih smereh se gužva kar nekaj navez, vendar sva na srečo dovolj hitra, da sva prva na “abzajl pisti”, in po štirih spustih po vrvi čez navpično steno sva nazaj pri vstopu v smer.
V koči Argentiere nato pripraviva vse za jutranji odhod, užijeva sončni zahod, nato pa se usidrava v jedilnici. Tokrat sva se odločila, da bova pač jedla v koči, ker se nama poleg vse plezalne opreme res ni dalo vleči gor še kuhalnika. Pametna odločitev – močna juha, prava goveja pečenka in creme brulee so krivci, da se napokava kot verjetno še nikoli prej v celotnem dopustu. Malo poklepetava še z dvema Angležoma, ki sedita za isto mizo, nato pa prav kmalu postrgava na skupna ležišča.
Budilka naju vrže pokonci že nekaj čez 3. uro zjutraj. Vsa zalimana na hitro nekaj pojeva, vase vrževa golido čaja, nakar Janez leti še na stranišče. Okrog 4. ure zjutraj tako še v čisti temi v soju čelk slediva gosto posejanim možicem proti ledeniku Milieu, po katerem poteka normalni pristop na Aiguille d’Argentiere (PD+, 3902m). V prej omenjenem Couturier koluarju zagledava dve lučki, dve lučki pa opaziva tudi na samem vrhu Aiguille Verte. Zgleda noro! Kakorkoli – kar malo sem zadovoljen sam s sabo, da nama je uspelo pot navkljub res številnim možicom zadeti “v nulo” – po levem boku ledeniške morene se nazadnje le vzpneva do ledenika. Ko po dveh urah hoje doseževa sneg in si začneva natikati dereze, se naredi dan, in za nama zagledava še nekaj pikic, ki nama sledijo. Sprva se po robu ledenika vzpenjava nenavezana, pod značilnim granitnim žendarjem v levem grebenu pa najina pot zavije direktno na razbit ledenik, tako da se hitro naveževa v ledeniško navezo.
Pozna se tudi, da sva vedno višje, saj je najin tempo vedno počasnejši. Čez ledenik poiščeva pot, ki nekajkrat preskoči nekaj ledeniških razpok, vendar sva hitro nazaj na bolj trdnih tleh. Sledi še kake pol ure vzpenjanja, da doseževa “amfiteater” pod vršnim pobočjem, 400m snežno rampo z naklonino 40-45 stopinj. Tukaj naju dohiti vodnik s klientom ter naveza treh španskih alpinistov, ki sva jih srečala že prejšnji večer v koči. Na tem delu se vsi razvežemo, ter z dvema cepinoma zagrizemo v strmino. Ne vem zakaj, ampak obadva sva imela v glavi, da je snežne rampe manj kot 400m, in vzpon se kar vleče. Na srečo je sneg res trd, tako da je nevarnost zdrsa minimalna. Po kaki uri vzpenjanja nas ob pol devetih zjutraj vseh 7 doseže rob stene. Janez je ravno 5 minut za menoj, tako da skočim še na vrh, kjer ni res nič za početi, saj piha kot za stavo. Razgledi pa so čudoviti! 5 minut sediva na vrhu in uživava v razgledih, da se nama pljuča malo nadihajo. Nato pa povratek – cepine nazaj v roke, in “v rikverc” plezati nazaj.
Po 400 metrih vzvratnega sestopa me kar majo bolijo roke od konstantnega zabijanja cepina v sneg. Poslikam ostale, ki prihajajo za menoj, in kmalu smo vsi na varnem nazaj v amfiteatru. Janez potarna, da ga bolj kot roke bolijo noge. Naveževa se nazaj v navezo, ter v zmernem tempu začneva s sestopom čez ledenik. Ko sestopiva z ledenika na skalnato moreno, si oddahneva – zdaj sva na varnem. Vseh 7 nas uživa na sončku, žveči suho sadje, nakar začnemo s sestopom proti koči. Tam si res ne vzameva veliko počitka – v pol ure v koči pobereva robo, ki sva jo čez noč tam pustila, ter težko otovorjena začneva s sestopom na ledenik – dolina je namreč še daleč!
O sestopu s koče Argentiere bi rekel samo, da so naju vsi malo “nategnili”. V koči so nama rekli, da je sestopa za 2 uri (ga je bilo pa bolj za 3.5 ure). Seveda moram upoštevati, da sva imela zmatrane noge, težke nahrbtnike ter da sva ledenik Argentiere prečila v ledeniški navezi, česar namreč ni počel prav nihče od ljudi, ki sva jih videla. Kakorkoli, ko sva zapustila ledenik, sva se cca. 50 metrov povzpela v skalno rebro na levi strani ledenika, tam sledila markirani poti nazaj do levega roba ledenika, temu pa sledila še kar pol ure, dokler končno nisva dosegla sprehajanlih poti v okolici gondole Lognan. Tam končno naletiva na kupe sprehajalcev, in “odrešilni” znak, ki pravi, da je do srednje postaje gondole še 45 minut hoje. Venga!
Na postaju sva pol ure, preden neha delovati, in z nasmeški na obrazih se vkrcava na “vožnjo domov”. V kempu si privoščiva tuš, nato pa v Chamonix-ju zasluženo večerjo. Po zelo okusni pici odkrijem, da je biti konkretno “zmatran” kar praktično, saj si po enem pivu pijan kot bi bil sicer po šestih. Odmajeva se nazaj v kemp in gladko popadava v spalke.
Zjutraj naju čaka slaba vremenska napoved, pokanje in vožnja domov. Za letošnje poletje se mi zdi, da sva enkratno izkoristila dane razmere in užila nekaj tako potrebnega sonca, ki ga je v naših krajih tako manjkalo!
Galerija slik
