Drinn, drinn, drinn. “Halo?” “Živjo Luka, Janez tle. Ti, a bi šu konc tedna po Studlgratu na Grossglockner, vreme kaže da bo?” Janez vedno ve, katere besede mora izreči, da pokurim še kak dan dopusta. Ko se gre za hribe, mi je potrebno le omeniti kakšno ime hriba, smeri ali področja, pa sem hitro prodan :). Tudi tokrat ni bilo nič drugače – pridruži se nama še Miloš, in hitro skujemo akcijski plan: v četrtek po službi do Studlhutte ter v petek naskok na vrh Grossglocknerja (3798m) po grebenu Studlgrat (III-IV, AD) in povratek domov.

Med tednom sam preventivno rezerviram prostor v koči Studlhutte, in glas na drugi strani telefona mi prijazno omeni, da večerjo strežejo do 8. ure zvečer. Okej, štart iz Kranja ob 13:00 bi moral biti dovolj! Pa nas prvi postanek čaka že na meji z Avstrijo, saj za karavanški tunel čakamo kar zajetne pol ure. Tudi vožnja do Kalsa pod Grossglocknerjem traja nekoliko dlje, kot “svetuje” Michelin, za kar so krivi nedeljski vozniki po avstrijskih cestah. Nazadnje se na parkirišču nad vasjo Kals am Grossglockner znajdemo okrog 5. ure popoldan. Vreme ni najboljše, saj veter preganja oblake čez vse okoliške vršace, pa se ne sekiramo, saj naj bi bilo vreme naslednji dan lepše (seveda potem temu ni bilo tako…). Večerja, sploh v taki koči, kot je Studlhutte (slišali smo namreč same dobre stvari) je bila res odlična motivacija, da smo zagrizli v breg z maksimalnim tempom! Kaj kmalu mi je bilo jasno, s kakšnima norcema sem se ravnokar podal v breg – po pol ure hoje ju niti podrazno več ne dohajam, zato začnem hoditi po lastnem tempu. No, tudi lastni tempo me na sedlo ob koči Studlhutte (2802m) pripelje v uri in 20 minutah, le kakih 5 minut za Milošom in Janezom. Če pomislim, da je “uradna” časovnica do koče 2.5 – 3 ure, mi je jasno, zakaj sem tako brez sape…

Vsi presežniki, ki sem jih slišal iz ust kolegov o koči Studlhutte, nedvomno držijo. Koča je prostorna, moderno opremljena, hodniki so široki, ko pa se preoblečemo in napotimo v jedilnico se sploh počutimo kot v sedmih nebesih! Samopostrežna “all you can eat” varianta z več glavnimi jedmi, prilogami, juhami (gobovo, govejo), celim solatnim barom in odličnim desertom je padla na tako plodna tla, da so naši želodci še celo noč imeli delo. Tako odlične hrane v hribih pač še nisem jedel! Če bi služboval v Lienzu, ni 2x za reči, da bi kdaj pa kdaj po službi skočil na “zakasnjeno” kosilo semkaj. No, sestradani, kot smo bili, smo si vsi na krožnike naložili preveč hrane, in posledica je bila, da smo še 2 uri po koncu večerji ždeli v jedilnici in pokali gostilniške štose, da smo se počutili dovolj lagodno za spanec.

Po odličnem spancu tudi budilka ob pol 6. zjutraj ni zvenela tako sovražno, tako da smo se strumno skobacali iz postelj. Zajtrk ni v ničemer zaostajal za večerjo – ja kaj bi govoril, zopet smo se preveč napokali :). Ko se napravimo in znajdemo pred kočo, nam je jasno, da so se vremenarji zopet zmotili, saj zunaj brije mrzel veter, Grossglockner pa lahko le slutimo, saj je malo nad nami gost pas oblakov. Nekateri so vstali pred nami, tako da jim sledimo po potki proti grebenu Studlgrat. Tokrat “izborim” mesto na čelu kolone, in za spremembo od prejšnjega dne se v zmernem tempu vzpenjamo proti začetku grebena. Navkljub temu že na tem delu prehitimo nekaj navez, po navezavi v ledeniško navezo pa nam uspe na greben zaplezati kot prvi tisti dan. Sprva se na grebenu malo lovimo, in nekaj obratov je potrebnih, da lociramo pravo smer v grebenu. Po tem nam plezanje kar steče, nas pa pričakajo povsem zimske razmere – dereze, rokavice, cepin, in plezanje po skali ter delno po snegu, ki je na srečo kar dobro predelan, tako da cepini primejo kot se zagre.

Bolj ko se vzpenjamo, bolj nas obkrožajo oblaki in vidljivost pada. Pogled navzdol nam razkrije, da večino navez obrača, le v levem, alternativnem vstopu v greben, zagledamo še eno navezo, ki vztraja tako kot mi. Odločitev, da nadaljujemo, je bazirala predvsem na dejstvu, da vremenska napoved ni obsegala nobenih neviht ali česa podobnega. Po grebenu se nato večino časa vzpenjamo kar simultano, edinole na zoprnejših delih se varujemo po pravilih naveze. Na srečo so pred nami sledi, tako da je orientacija kar lahka, pa tudi na težjih delih je v grebenu kar nekaj štang in svedrovcev, kjer se lahko malo zavaruješ. Razmere se sicer zaostrujejo, saj z vetrom začne prinašati tudi sneg, tako da plezalne dele na zahodnem delu grebena, kjer ni zavetja, preplezamo kar se da hitro :). Kaj kmalu se znajdemo na znameniti točki grebena, Fruhstuckplatz (3550m). Svareča točka nas na tem mestu opozori, da moramo obrniti, če smo od koče do sem porabili več kot 3. ure.

Pogled na uro nam razkrije, da smo potrebovali 3.5 ure, vendar se vsi strinjamo, da pač nadaljujemo – če ne bi iskali vstopa v smer, bi bili na mestu povsem točno, pa tudi razmere so daleč od idealnih! Na tem mestu nas ujame druga naveza, in po skupni skodelici čaja izvemo, da sta mož in dekle iz Dolomitov. Ker sta hitrejša od nas, ju spustimo naprej, nato pa takoj za njima “zagrizemo” v težji del grebena. Greben se tu res postavi nekoliko bolj po konci, vendar še vedno v večini plezamo vzporedno, le na “detajlih” smeri (dve “platki”, pri eni nam je v pomoč celo zajla) ter še na nekaj delih (kjer je v suhem verjetno res lahko)  se res konkretno povarujemo. Po šestih urah in pol od koče v oblaku nad seboj le zagledamo vršni križ, in veselje je neizmerno, saj je redkost, da je človek sam na vrhu Grossglocknerja. Vrh dosežemo točno ob enih popoldne, točno tako, kot smo načrtovali. Skupinska fotografija, skodelica čaja, in že sledi spust v dolino. Po “normalki” nas navzdol vodijo sledi, vendar zaradi vedno močnejšega vetra previdnost ni odveč – šele na sedlu, na izravnavi, si oddahnemo.

No, tu nas pričaka še ena nevšečnost, saj vidljivost pade na kakih 20 metrov, vendar imamo s seboj na srečo GPS, tako da se z njegovo pomočjo elegantno usmerimo proti koči Erzherzog-Johann. Tam si privoščimo 20 minut pavze, in po “slačenju” odkrijemo, da na nas ni več cunje, ki ne bi bila do konca premočena, enako usodo pa si delijo tudi naši nahrbtniki. Zato se po skodelici čaja hitro napravimo nazaj ter začnemo s sestopom v dolino. Ta mine brez posebnosti, vreme pa seveda nadaljuje s svojo zaroto, tako da nas nižje pri Studlhutte namesto snega pričaka dež. Po 12 urah na nogah smo končno pri avtu, in ta je tokrat še bolj dobrodošel kot je ponavadi po turi, saj se preoblečemo v suhe cunje! Vožnja domov je nato le še nujen zaključek res fantastičnih dveh dnevov, preživetih v hribih.

Po svoje sem vesel, da smo imeli z vremenom tako “smolo”, saj je bila tura zaradi tega mnogo bolj zahtevna, pa še gužvi na grebenu smo se izognili (sigurno je pod grebenom obrnili kakih 5 navez).

Galerija slik