Watzmann je 2713m visoka gora, ki se dviga nad okrajem Berchtesgaden v Nemčiji. Je najvišja gora, ki leži v celoti na nemškem ozemlju, sicer pa 3. najvišja, če štejemo mejne gore med Avstrijo in Nemčijo. Slovenci smo z zgodovino Watzmanna dobro povezani, saj je najvišji, srednji vrh (Mittelspitze) prvi osvojil prav naše gore list, znameniti gornik Valentin Stanič. Po drugi strani pa je Watzmann znana gora predvsem zaradi megalomanske vzhodne stene nad jezerom Konigsee, saj stena pada praktično 2000 višinskih metrov od vrha pa direktno proti obali med turisti zelo popularnega jezera.
Tudi Janez, Petra in Mateja so bili podobnega mnenja, da je to znano steno potrebno videti v vsej svoji veličini! Slaba napoved doma in lepa napoved na Bavarskem je botrovala, da smo se sredi jesenske sobotne noči odpravili gorski skupini Berchtesgaden naproti. Pot nas je vodila čez Korensko sedlo (predor Karavanke je ob 3. ponoči žal še zaprt) ter preko celotne Avstrije v smeri Salzburga. Šele slabih 15km pred Salzburgom zapustimo avtocesto in v jutranji megli prispemo na parkirišče za kočo Watzmannhaus, kjer je potrebno plačilo parkirnine.
Watzmann in okoliški hribi so del nacionalnega parka Berchtesgaden, in posledica tega je, da je za običajne turiste prepovedana kakršnakoli uporaba gorskih cest, tako da so vsi vzponi pogojeni s precej veliko višinsko razliko. Tudi Watzmann ni nič drugačen, in naše parkirišče se nahaja na “pičlih” 600m nadmorske višine, vrh Watzmanna pa leži dobrih 2100m višje. Zaradi jutranjega mraza se prav hitro zaženemo v breg, in presenečeni smo nad kakovostjo poti. Do koče Watzmannhaus (1930m, 4 ure) pelje meter in pol široka, shojena “cesta”, ki jo vsakih nekaj metrov presekajo tudi odtočni kanali za vodo. Glede na to, da štartamo s pohodom okrog 7. ure zjutraj, niti podrazno nismo edini in kot na kakšni Šmarni gori srečujemo ogromno ljudi. Pa vendar – ker smo kmalu nagrajeni s fantastičnimi razgledi, nas gužva prav nič ne moti!
Pot se zložno vzpenja do izravnave na kakih 1400m nadmorske višine, kjer se nam pokaže krnica med Kleiner Watzmann-om (“mali” Watzmann, 2306m) ter velikim Watzmannom. nad seboj pa zagledamo tudi kočo Watzmannhaus, ki je locirana na gorskem rebru glavnega grebena Watzmanna. Kočo dosežemo po dobrih dveh urah in pol zmerne hoje. Koča je še vedno odprta, in pri njej se kar tare ljudi. Mislili smo, da večino ljudi gre le do koče, pa vidimo da se velik del planincev odpravlja še naprej, v isti smeri kot mi. Nad kočo pot sicer ni več “avtocesta”, se pa izredno zložno vzpenja po skalnem rebru. Tehnično je povsem nezahtevna, kar verjetno botruje (poleg “narodnega ponosa” vrlih Nemcev) veliki popularnosti. Slaba posledica je le ta, da so skale še vedno vlažne od jutranje rose, in ker so tako shojene, drsijo kot linolej!
Nad kočo nas čaka še dobrih 600 višinskih metrov, da dosežemo severni vrh v grebenu Watzmanna, poimenovan Hocheck (2651m). Na tem vrhu se nahaja tudi bivak, ogromno ljudi pa poseda naokrog in malica. Mi si nadenemo čelade in nadaljujemo, saj sledi še enourno prečenje grebena do najvišjega vrha Watzmanna, Mittelspitze (ki je sicer le skromen 1 meter višji od južnega vrha Sudspitze). Greben je izredno lep, saj so jeklenice le tam, kjer je res potrebno (zaradi obiskanosti hriba smo ga nehote ves čas primerjali s Triglavom, kjer je seveda jeklenic občutno več), izpostavljenost pa je nora! Na desni strani se Watzmann kar strmo spušča v neznano krnico več kot 2km nižje, medtem ko na levi strani sprva občudujemo “nedolžno”, “pičlih” 700m visoko steno nad zatrepom malega Watzmanna, kasneje pa se nam na levi odpre glavni del vzhodne Watzmannove stene!
Vzhodna stena Watzmanna seveda z 2000m višine ni monolitno skalno obzidje in tako bolj spominja na glavni del Triglavske S stene – je pravzaprav še bolj “položna” in razrdobljena, vendar ji to ne jemlje prav nič njene veličine, saj slovi po orientacijskih težavah. Vsekakor je ni za jemati z levo roko! Zato smo toliko bolj presenečeni, ko se usedemo na glavnem vrhu Watzmanna, odpremo rukzake za malico, ko pod nami na vrh priplezajo trije nemški mladci. Vsi imajo na sebi kratke hlače, majice, gojzarje, čelado ter izredno majhne rukzake, eden od njih pa ima prav nepraktično navito vrv okrog rukzaka. Očitno so plezali v Watzmannovi steni. Kasneje sem pogledal na internet in odkril, da je najlažja smer v steni nekako podobna Slovenski smeri v Triglavu (detajl III, v povprečju I-II). Ampak vseeno ne bi šel v 2000m steno brez pasu, parih klinov in rezervo cunj, hrane in pijače :O.
Sicer pa se ne damo preveč motiti in v miru pomalicamo, nato pa začnemo s sestopom. Po grebenu bolj previdno in počasi, ko pa zapustimo greben, pa v nekoliko hitrejšem tempu, saj moramo zgubiti dobrih 2000m višine. Pri avtu smo kake tri ure kasneje. Vožnja domov mine brez pretiranih posebnosti.
Kaj naj rečem, vsi smo bili očarani nad lepoto Watzmanna, saj so severne apnenčaste Alpe vseeno nekoliko drugačne kot pri nas, skalni skladi so malo drugačni, predvsem pa jih nismo vajeni gledati že od otroštva :). Naj vas ne zavede dejstvo, da je Watzmann tako obljuden – večino okoliških vrhov je težko dostopnih in redko obiskanih, tako da je gorska skupina Berchtesgaden vsekakor še ena lepa destinacija za samotarskega goroljuba, pa tudi za perspektivnega alpinista je najti mnogo dolgih, odročnih, čeprav morda ne tehnično ultra-zahtevnih smeri in sten. Resnično upam, da se mi uspe vrniti ter splezati kako lepo smer!
Galerija slik
