Zimski Jalovec je bil na visokem mestu med mojimi željami že kar nekaj časa. V belino odet se pozimi prelevi iz že tako šarmantnega lepotca v res pravi ledeni kristal. V ponedeljek sva obadva z Janezom imela podobne želje – za torek je bila napoved lepa, in obema se je smukalo po glavi, da morajo biti v visokih osojnih legah Julijcev dobre razmere. Med Triglavom in Jalovcem izbereva slednjega, nato pa kmalu spat, saj štartava že nekaj do 3. ure zjutraj iz Škofje Loke. Ob 4. zjutraj začneva turo pri gradbišču v Planici.
Ne znam razložiti zakaj, ampak hoja do doma v Tamarju se mi vedno vleče. Morda, ker je ves čas gor in dol, ali pa morda zato, ker sem jo že kar nekajkrat prehodil. Rešitev za to je zgodnja nočna ura, ko tako ali tako še napol spiš in ti je vseeno, kje nabiraš kilometre. Pri domu v Tamarju slediva smučarski špuri naprej, dokler nazadnje ne prideva pod vznožje ozebnika. Tam prvič zakorakava v bolj debelo snežno odejo. Hitro odkrijeva, da je najpametneje, če natakneva dereze in se vzpenjava po spihanem snegu in smučarski rezi, saj se tam nič ne udira. Pri balvanu pod ozebnikom v roke poprimeva še cepin in začneva z vzponom.
Ozebnik je fenomenalno zalit, poleg tega pa nudi dobre razmere tako za hojo kot za smučanje – na delih je spihan do trdne podlage, kar je odlično za hojo navkreber, povsod pa se najdejo tudi pasovi uležanega pršiča, ki ga veter konstantno prinaša v sam ozebnik. Ravno ko se vzpenjava proti izhodu iz ozebnika se naredi dan, in komaj čakava, da prideva iz sence ven na dnevno svetlobo. Sončni žarki naju dodobra pogrejejo, še bolj pa se nama zasmeji, ko odkrijeva, da je tudi zimski kamin dobro narejen (česar nekako kar nisva pričakovala).
Prvih nekaj metrov v kaminu nama da vedeti, da bo pot navzgor ena sama plezarija po kot beton trdem snegu, in z radostjo se zapodiva navkreber. Za kaminom sledijo nekoliko položnejše brežine, kjer sicer občasno ven gledajo skale, vendar se da povsod “prepikati” po snegu. Pri tem je sneg resnično trd, saj pogosto komaj lahko zapičiš kak centimeter cepina. Z vsakim pridobljenim višinskim metrom pa začne veter bolj žvižgati; ko doseževa vršni greben Jalovca, je veter že tako močan, da se ob sunkih morava kar stisniti k tlom, da naju ne vrže iz ravnotežja. Vršni greben je ravno tako spihan in trd, tako da previdno “odpikava” še tistih nekaj metrov, in končno nekaj čez 9. uro zjutraj stojiva na vrhu! Sam sem na Jalovcu prvič, in da je to zimski vzpon, daje vsemu skupaj le še večji čar. Kar prikovana gledava naokrog, saj se vidi od avstrijskih velikanov, Grossglocknerja, Hochalmspitze, pa do naših prvakov, Mangarta, Triglava, po drugi strani pa so markantni tudi Jalovčevi sosedje – Veliki ozebnik, Pelc nad Klonicami, Loška stena, vrhovi nad planino Zapotok, …
Sestopiva po letni poti po grebenu. Veter je vse močnejši, noge pa utrujene, zato sva res previdna in tudi na nekaterih položnejših delih raje sestopava kar vzvratno, z glavo obrnjena proti steni v plezanju navzdol. Na srečo sva dovolj zgodnja, da je tudi sneg na poti navzdol še vedno trd. Počasi plezava navzdol proti prečki, in k sreči je vetra vedno manj. Nad prečko sta 2 skoka, ki pa še vedno nudita dovolj snega/ledu za varen vzpon oz. sestop. Na tem mestu odkrijem, da sem si prav neprijetno udaril prst na nogi. Na srečo je ozebnik pravi balzam za sestop, saj se vedno nekaj pršiča, po katerem lahko tudi po petah res v hitrem koraku sestopaš. Kot rečeno, razmere so res dobre tudi za sestop. Res hitro se znajdeva pri domu v Tamarju, kjer nama Janez časti še štrudl. Je padel na plodna tla!
No, hoja nazaj do avta je bila še največja muka, saj me palec vedno bolj boli, na cesti pa ni več tistega lepega pršiča iz ozebnika… Na splošno bi razmere za na Jalovec ocenil kot praktično idealne, če odštejem veter. Zdej pa pod koutre, pa čakat da ga spet kipne in predela! 🙂
Galerija slik
