V Aucklandu sem se zbudil v sončno jutro. Prva stvar, ki sem jo odkril ob izstopu iz hostla je, da piha. Tri dni, kar sem bil v Aucklandu, je konstantno vlekel kar močan veter. Načeloma je to dobro, da ti na žgočem soncu ni vroče, po drugi strani pa me je iz istega razloga že prvi dan dodobra opeklo. V naslednjih dneh sem imel toliko pameti, da sem se intenzivno pacal s sončno kremo.

Kakorkoli – druga stvar, ki sem jo opazil na poti od hostla proti središču mesta je, da je Auckland zelo hribovit: vse ulice gredo gor in dol, kar je sicer povsem logično (za neuke: celotno mesto leži na vulkanskem polju). Prvi dan sem tako raziskoval downtown mesta, obiskal narodno galerijo, 1000x poslikal znameniti Sky Tower, jedel v mestnem foodcourt-u (poceni in okusno!), ter popoldne skočil z ladjico še v predmestje Devonport, od koder se lepo vidi središče mesta, okoliš pa vsebuje tudi eno lepših mestnih plaž. Vmes se je za pol ure tudi ulilo, a prebivalcev mesta to ni nič kaj preveč motilo – gospodje v oblekah so v povsem enakem tempu prečkali cesto, kot da jim ne bi zalivalo (verjetno) dragih oblek.

Resnici na ljubo Auckland nima veliko “znamenitosti”. A nič ne de, šetanje po mestnem središču, predvsem pa po čudoviti kavarniški soseski v okolici hostla (Ponsonby) je tako prijetno, da se ne da opisati. Zanimivo je, kako je vse čisto – večino velemest ima, vsaj ko stopiš iz glavnih ulic, nek urbani smrad; tukaj tega sploh ni zaznati (morda ima prste vmes ravno veter).

Za preostali dan v Aucklandu (tako sem si splaniral hostel) tako že nisem več točno vedel, kaj početi. Pa sem si rekel, da obiščem mestni muzej, kjer je tudi živa predstavitev maorske kulture. Druga opcija (ki jo predlaga tudi Lonely planet) je bila obisk katerega od otokov v bližini mesta, vendar sem se po pravici povedano kar malo bal pasje vročine, pa tudi trajekti do tja niso najcenejši.

Na poti do mestnega muzeja sem skočil še na najvišjo vzpetino v mestu po imenu Mt. Eden, ki je, kakopak, vulkanskega izvora. Tako sem prvič videl mesto v celoti – no, kolikor se ga je videlo. Središče, ki je majhno, simpatično in povsem prehodno peš, se izgubi v betonsko-zeleni džungli, ki ji proti jugu (kjer mesta ne omejuje morje) ni konca in kraja. Tukaj mi postane jasno, od kod mestu milijon prebivalcev.

Mestni muzej je precej drag (45$), vendar je gromozanski – poleg igrane “demonstracije” maorske kulture (kjer seveda uprizorijo tudi slovito hako) se tako kaki 2 uri čudim naravi, zgodovini in kulturi Nove Zelandije. Za adijo od mesta se še 1x sprehodim po četrti Ponsonby in si privoščim še zadnje civilizirano kosilo, preden naslednji dan prevzamem rentacar in začnem bolj puščavniško življenje!

Galerija slik